Ameriška književnost

Ameriška književnost je bila sprva izrazito kolonialna, nastala je iz stare angleške tradicije in angleškega duha. Svojstveno se je pričela oblikovati šele dobro generacijo po razglasitvi politične neodvisnosti severnoameriških držav (1776).

Starejša ameriška književnost

Kolonialno obdobje (1607–1765)

---

Prvotna ameriška literatura ne izvira iz indijanske literature, ampak so jo s seboj prinesli priseljenci iz Evrope. Prva besedila so bili rokopisi (dnevniki, pridige, pesmi, opisi ozemlja, opisi življenja ljudi).
Za prvi ameriški tekst, ki je bil objavljen v Londonu, velja pismo kapitana Johna Smitha, A True Relation of Virginia (1607). V pismu omenja Pocahontas, hči indijanskega poglavarja, ki je pomagala Smithu in ostalim naseljencem. Objavil je tudi knjigo z naslovom Splošne značilnosti Virginije (The General History of Virginia).
V 17. stoletju je ameriška literatura omejena na opisovanje potovanj. V dnevnikih opisujejo življenje naseljencev, geografska odkritja, poročila o pogajanjih med kolonisti. Ta poročila so zgodovinska. Pisci: William Bladford, Edvard Johnson.
Verska literatura obsega večinoma pridige in eseje, ki so bili vezani na anglikansko cerkev. Cotton Mather in njegovo delo Čudeži Kristusa v Ameriki (Magnalia christi Americana, 1702).

Revolucionarno obdobje (1765–1810)

---

V tem času je bila velika zahteva po neodvisnosti. Politična neodvisnost se je zgodila hitro, medtem ko je kulturna neodvisnost potrebovala več časa. Je obdobje prebujenja. Zavrnili so srednjeveške doktrine in se vrnili h klasični literaturi. Pisatelji, ki so pisali v podporo tem velikim političnim spremembam so bili: Thomas Paine in Benjamin Franklin, ki je eden najpomembnejših likov zgodnjega Američana. V svoji Avtobiografiji (The Autobiography of Benjamin Franklin) izpove tipične lastnosti svoje rase, ki ostaja zvesta sama sebi.
Thomas Jefferson napiše Deklaracijo o neodvisnosti Združenih držav (United States Declaration of Independence,1774).
Prvi ameriški roman je delo William Hill Brown, Moč sočutja (The Power of Sympathy, 1789).

Romantika (1810–1865)

---

Prvič postanejo ZDA kulturno neodvisne. Pisatelji začnejo pisati o ameriških temah. To je rojstvo ameriške literature. Prvo ime je bil umetnik Edgar Allan Poe. Bil je eden prvih strokovnjakov za kratko zgodbo in izumitelj žanra detektivska fantastika. Walt Whitman, čigar življenje zapolnjuje celotno ameriško 19. stoletje. Je najbolj vpliven ameriški pesnik, strokovnjaki ga imenujejo »oče prostega verza«. Whitman v svoji poeziji razpravlja o seksualnosti in Herman Melville, ki je predstavnik temne romantike.

Obdobje čiste romantike med leti 1830-1840 spodbudi pisanje lokalno obarvane literature (local color literature). Ljudje so želeli vedeti več o drugih delih države (t.i. krajevna literatura). To vrst literature so pisatelji izražali predvsem v kratki zgodbi (short story), katera je najpopularnejša oblika ameriške literature. Uvedel jo je Washington Irving. Pisatelji kratkih zgodb so: Bret Harte (Zahod), Harriet Beecher Stone (Nova Anglija), O. Henry (New York), George Washington Cable (Lusiana), Mark Twain (Misisipi) itd.

Slika:MarkTwain.jpg

Mark Twain, 1907.

Med leti 1836 in 1861 je bilo močno razvito gibanje transcendentalizma, katerega ideja je bila, da so resnice, ki presegajo realnost. Transcendentalisti: Ralph Waldo Emerson, Henry David Thoreau, Margaret Fuller.

Realizem (1861–1865)

---

Realizem sovpade z državljansko vojno (1861–1865). Ukine se suženjstvo. V literaturi je realizem začel zamenjevati romantiko. Večinoma je upodabljal Evropo in njene ljudi. Glavni voditelj sodobnega realizma je bil Henry James. Znan je predvsem po seriji romanov, ki opisujejo Američane v Evropi in Evropejce. Njegov način pisanja lahko primerjamo z impresionističnim slikarstvom.
Mark Twain in njegovo življenje polno dogodivščin je iz njega ustvarilo prvega humorista Amerike in njenega prvega mladinskega pisatelja. Zaslovel je s Tomom Sawyerem in s Hucklerberryjem Finnom, prav tako s klovnovskim humorjem.
Prvi utemeljitelj ameriškega psihološkega romana je William Dean Howells.

Naturalizem (1890–1930)

---

Je znanstveni, analizira in opisuje bedo v Ameriki. Človekovo življenje, kot ga zaznava realizem, je vnaprej določeno in nad katerim naj ne bi imeli kontrole. Ameriški naturalizem se je razvijal podobno kot evropski, le da ni bil tako krvav. Socialno in gospodarsko okolje sta preprečevala človeku, da kontrolira svoje življenje. Pisci: Stephen Crane, Benjamin Frank Norris, Theodore Dreiser in Jack London, pisec silnih pustolovščin in eksotičnih krajev ter ljudi, ki kopljejo zlato.

Ameriška književnost med svetovnima vojnama

Po 1. svetovni vojni se avtorji umaknejo od tradicionalne ameriške literature. Močno se razvije ameriška književnost modernizma. Ta čas so najbolj zaznamovali: F. Scott Fitzgerald, William Faulkner, Ernest Hemingway, Upton Sinclair, Thomas Stearns Eliot, Erza Pround, Frank Norris idr.
Ameriški modernizem je tesno povezan z evropskim. Po 1. svetovni vojni se je središče modernizma premaknilo v Pariz. Veliko pomembnih ameriških pisateljev je v 20. in 30. letih preživelo v Evropi (Gertrude Stein, Erza Pround, Thomas Stearns Eliot). Center modernizma v ZDA je bil New York.
Literate modernizma je zaznamoval pesimizem. John Dos Passos, Langston Hughes.

Pesniki so opustili tradicionalni verz in obliko. Poskušali so z novimi tehnikami, predvsem z vizualno poezijo. Sodobniki so zahtevali svobodo.

Slika:Hemingway WorldWarIYoung.gif

Ernest Hemingway v uniformi iz Prve svetovne vojne

Ena od smeri avantgarde, ki je iz Evrope prodrl v ZDA je bil nadrealizem – bil je vplivna smer med vojnama v likovni umetnosti in književnosti. Nadrealisti: Erza Pround, Thomas Stearns Eliot, Wystan Hugh Auden, Dylan Thomas in Edward Estlin Cummings.
Za utemeljitelja modernega ameriškega gledališča štejemo E. G. O'Neilla (vpeljal je simbolistične in ekspresionistične elemente). Depresivna literatura je odkrito in neposredno opisovala družbene razmere. Glavni pisec John Steinbeck.

Ameriška književnost po 2. svetovni vojni

Že v vojni in po njej so avtorji množično pisali vojne romane. Avtorji: Norman Mailer, Josepf Heller, James Jones, Herman Wouk, John Hersey, James Albert Michener, Ernest Hemingway.
Po 2. svetovni vojni se v ameriški literaturi pojavijo številne etnične literature, najpomembnejša med njimi je črnska literatura (James Baldwin, Ralph Ellison) in judovska literatura (Saul Bellow, Bernard Malamut, Roth Philip) poleg tega so zaradi političnih in gospodarskih preseljevanj vidni tudi vplivi Vzhodnih in drugih literatur.
V 50. letih prevladuje beatniška literatura, eden glavnih tokov ameriške literature. Bitniki so z nekonvencionalnimi deli protestirali proti potrošniški družbi in morali. V delih se odražajo elementi jazza in hip-hopa. Glavni predstavniki so: Jack Kerouac, William S. Burroughs, Allen Ginsberg, Lawrence Ferlinghett idr.
70. in 80. leta v ameriški literaturi v celoti uveljavijo idejo postmoderne literature. Književnost postane s tem popolnoma svobodno izmišljanje zgodb, likov, duhovnih stanj kot nečesa neresničnega, zgolj estetsko igrivega in samovoljnega. Sem spadajo avtorji t.i. ameriške metafikcije, kot so John Barth in David Pynchon.
Zelo razvita je tudi znanstvena fantastika.

Viri

• Janko Kos: Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: DZS, 2005. (COBISS)
• Bogomil Fatur: Ameriška literatura in Sinclair Lewis. Novi svet, 1951 letnik 6, št. 7-8. Digitalna knjižnica Slovenije
• Van Wyck Brooks: Starejša ameriška zgodovina. Ljubljana: DZS, 1962. (COBISS)

Glej tudi

• American literature