Pojdi na vsebino

Josip Mihalović: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanje
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Stebunik (pogovor | prispevki)
25.218 urejanj
m Janezdrilc je prestavil stran Jožef Mihalovič na Josip Mihalović prek preusmeritve: imena novejšega časa se praviloma ne slovenijo
 
(25 vmesnih redakcij 7 uporabnikov ni prikazanih)
Vrstica 1: Vrstica 1:
{{Infopolje Verski voditelj
{{Infobox cardinal
| type = kardinal
| honorific-prefix = <small>[[Kardinal]]<small>
| honorific-prefix =
| name = Jožef Mihalovič
| name = Jožef Mihalovič
| honorific-suffix = <small><small>
| honorific-suffix =
| title = [[Rimskokatoliška nadškofija Zagreb|Zagrebški nadškof]]<br>[[Hrvaška|hrvaški primas]]
| title = [[kardinal]]<br>[[Nadškofija Zagreb|zagrebški nadškof]]<br>[[Hrvaška|hrvaški primas]]
| image = <!-- WD -->
| image_size =
| image =
| alt =
| image_size =
| alt =
| caption = Jožef Mihalovič <br> (delo [[Theodor Mayerhofer|Teodorja Mayerhoferja]])
| church =
| caption =
| native_name = József
| archdiocese = Zagreb
| province =
| native_name_lang =
| church =
| metropolis = [[nadškofija Zagreb|zagrebški nadškof]] <br> ([[4. maj]] [[1870]]– [[19. februar]] [[1891]])
| archdiocese = [[Nadškofija Zagreb]]
| diocese =
| province =
| see = [[Rimskokatoliška nadškofija Zagreb|Zagrebška nadškofija]] <br>[[4. maj]] [[1870]] (imenovan za škofa)
| enthroned =
| metropolis =
| diocese =
| ended = [[19. februar]] [[1891]]
| see =
| predecessor = [[Jurij Haulik]] [[Zagreb|zagrebški]]<br>[[škof]] 1837-1852<br>[[nadškof]] 1852-1869.
| appointed = [[nadškofija Zagreb|zagrebški nadškof]] <br> ([[4. maj]] [[1870]]– [[19. februar]] [[1891]])
| opposed =
| elected =
| successor =[[Juraj Posilović|Jurij Posilović]] (1894-1914)
| term_start =
| ordination = [[12. avgust]] [[1836]]
| term_end =
| consecration = [[17. julij]] [[1870]] (škofovsko posvečenje) <br> glavni posvečevalec [[nadškof]] [[Mariano Falcinelli Antoniacci]] [[benediktinci|OSB]], naslovni [[Atene|atenski]] nadškof
| retired =
| cardinal = [[22. junij]] [[1877]] [[papež Pij IX.|Pij IX.]]
| resigned =
| rank = [[kardinal-duhovnik]] pri [[San Pancrazio fuori le mura]]
| predecessor = [[Jurij Haulik]] [[Zagreb|zagrebški]]<br>[[škof]] 1837-1852<br>[[nadškof]] 1852-1869.
| other_post = [[škofijski tajnik]] <br> [[generalni provikar]] <br /> [[opat]] [[Sveti Martin od Vaške |Sv. Martina od Vaške]] <br> [[duvanjska škofija|duvanjski naslovni škof]] (1868-1870)
| successor = [[Juraj Posilović|Jurij Posilović]] (1894-1914)
<!---------- Personal details ---------->
| opposed =
| birth_name = József
| birth_date = <!-- WD -->
| other_post =
<!---------- Redovi ---------->
| birth_place = <!-- WD -->
| ordination = [[12. avgust]] [[1836]]
| death_date = <!-- WD -->
| death_place = <!-- WD -->
| ordained_by =
| consecration = [[17. julij]] [[1870]] (škofovsko posvečenje)
| buried = [[Stolnica Marijinega vnebovzetja in svetega Štefana in Ladislava, Zagreb|Zagrebška stolnica]], [[Zagreb]], [[Hrvaška]]
| consecrated_by =[[nadškof]] [[Mariano Falcinelli Antoniacci]]
| nationality = [[Madžari|Madžar]]
| cardinal = [[22. junij]] [[1877]]
| religion = [[Rimskokatoliška cerkev|katoličan]]
| created_cardinal_by = [[papež Pij IX.|Pij IX.]]
| residence =
| rank = [[kardinal-duhovnik]] pri [[San Pancrazio fuori le mura]]
| parents =
<!---------- Osebni podatki ---------->
| spouse =
| buried = [[Stolnica Marijinega vnebovzetja in svetega Štefana in Ladislava, Zagreb|Zagrebška stolnica]]
| children =
| occupation =
| tomb =
| resting_place_coordinates =
| profession = [[duhovnik]] <br>[[filozof]]<br>[[teolog]]
| nationality = [[Madžari|Madžar]]
| alma_mater = [[Teološka fakulteta Temišvar]]
| religion = [[Rimskokatoliška cerkev|katoličan]]
| signature =
| coat_of_arms =
| residence =
| motto =
| parents =
| partner =
<!---------- Sainthood ---------->
| feast_day =
| spouse =
| venerated =
| children =
| saint_title =
| occupation =
| previous_post = [[škofijski tajnik]] <br> [[generalni provikar]] <br /> [[opat]] [[Sveti Martin od Vaške |Sv. Martina od Vaške]] <br> [[duvanjska škofija|duvanjski naslovni škof]] (1868-1870)
| beatified_date =
| profession = [[duhovnik]] <br>[[filozof]]<br>[[teolog]]
| beatified_place =
| beatified_by =
| education =
| alma_mater = [[Teološka fakulteta Temišvar]]
| canonized_date =
| canonized_place =
| motto =
| canonized_by =
| signature =
| attributes =
| signature_alt =
| coat_of_arms = COA cardinal HR Mihalovic Josip.jpg
| patronage =
| coat_of_arms_alt = Kardinalski grb: Okno na koru budimpeštanske Matijeve cerkve
| shrine =
<!---------- Drugo ---------->
| suppressed_date =
| module =
<!---------- Other ---------->
| other =
| other =
}}
}}


Vrstica 65: Vrstica 65:
== Življenjepis ==
== Življenjepis ==
Mihalovič (tudi Mihalovich, Mihalovics, Mihalovits, Mihalović, Mihajlović) je bila [[Srbi|srbsko]]- [[Hrvati|hrvaško]]- [[Madžari|ogrska]] plemiška rodovina v [[Slavonija|Slavoniji]]. [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetorimski cesar]] [[Karel VI. Habsburški|Karel VI.]] jim je podelil 1716 plemstvo, ker so se kot habsburški [[častnik]]i pogumno bojevali s [[Turki]]. Do 1763 so bili [[pravoslavje|pravoslavne]] vere in so se pisali ''Mihajlović''; ko so pristopili k [[unija|uniji]], se je začel njihov družabni in gospodarski vzpon. Družina je dala več znamenitih osebnosti, med katerimi so znani Karel (Károly, Dragutin 1830-1918), Hugo (1874-1956), zlasti pa Jožef (József, Josip 1814-1891).
Mihalovič (tudi Mihalovich, Mihalovics, Mihalovits, Mihalović, Mihajlović) je bila [[Srbi|srbsko]]- [[Hrvati|hrvaško]]- [[Madžari|ogrska]] plemiška rodovina v [[Slavonija|Slavoniji]]. [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetorimski cesar]] [[Karel VI. Habsburški|Karel VI.]] jim je podelil 1716 plemstvo, ker so se kot habsburški [[častnik]]i pogumno bojevali s [[Turki]]. Do 1763 so bili [[pravoslavje|pravoslavne]] vere in so se pisali ''Mihajlović''; ko so pristopili k [[unija|uniji]], se je začel njihov družabni in gospodarski vzpon. Družina je dala več znamenitih osebnosti, med katerimi so znani Karel (Károly, Dragutin 1830-1918), Hugo (1874-1956), zlasti pa Jožef (József, Josip 1814-1891).
<ref>{{cite web|url=http://www.enciklopedija.hr/Natuknica.aspx?ID=40654|title=''Hrvatska Enciklopedija: Mihalović (Mihalovich)''|publisher= Leksikografski zavod Miroslav Krleža |date= |accessdate=9. februar 2015}}</ref>
<ref>{{navedi splet|url=http://www.enciklopedija.hr/Natuknica.aspx?ID=40654|title=''Hrvatska Enciklopedija: Mihalović (Mihalovich)''|publisher= Leksikografski zavod Miroslav Krleža |date= |accessdate=9. februar 2015}}</ref>


=== Šolanje ===
=== Šolanje ===
Osnovno šolo (gramatiko) je obiskoval v Tordi in Velikem Bečkereku <ref>prej: {{lang-sr|Велики Бечкерек}}; {{lang-hu|Nagybecskerek}}, {{lang-de|Großbetschkerek}}, {{lang-ro|Becicherecu Mare}}), danes {{lang-sl|Zrenjanin}}</ref>, srednjo šolo (gimnazijo, humanistiko) v [[Szeged|Segedinu]], višje šole pa v [[Temišvar|Temišvaru]], kjer je končal bogoslovje z [[doktorat]]om iz [[teologija|teologije]]. Od 1834 je delal v škofijski pisarni; za duhovnika ga je posvetil 12. avgusta 1836 čanadski škof [[Jožef Lonovics]]. Postal je 1837 kaplan mestne župnije v Temišvaru (Temesvár-Belváros) in obredar (ceremoniarius). 1841 je postal škofov tajnik, njegov spremljevalec na birmovanju in predstojnik pisarne. Februarja 1848 je postal [[kanonik]], 1849 pa drugi namestnik.
Osnovno šolo (gramatiko) je obiskoval v Tordi in Velikem Bečkereku <ref>prej: {{lang-sr|Велики Бечкерек}}; {{lang-hu|Nagybecskerek}}, {{lang-de|Großbetschkerek}}, {{lang-ro|Becicherecu Mare}}), danes {{lang-sl|Zrenjanin}}</ref>, srednjo šolo (gimnazijo, humanistiko) v [[Szeged|Segedinu]], višje šole pa v [[Temišvar|Temišvaru]], kjer je končal bogoslovje z [[doktorat]]om iz [[teologija|teologije]]. Od 1834 je delal v škofijski pisarni; za duhovnika ga je posvetil 12. avgusta 1836 čanadski škof [[Jožef Lonovics]]. Postal je 1837 kaplan mestne župnije v Temišvaru (Temesvár-Belváros) in obredar (ceremoniarius). 1841 je postal škofov tajnik, njegov spremljevalec na birmovanju in predstojnik pisarne. Februarja 1848 je postal [[kanonik]], 1849 pa drugi namestnik.
<ref>{{cite web|url=http://www.zg-nadbiskupija.hr/nadbiskupija/zagrebacki-nad-biskupi/josip-mihalovic-kardinal-1870-1891|title= Josip Mihalović, kardinal (1870. – 1891.)|publisher= zg-nadbiskupija.hr|date= |accessdate=8. februar 2015}}</ref>
<ref name="#1">{{navedi splet|url=http://www.zg-nadbiskupija.hr/nadbiskupija/zagrebacki-nad-biskupi/josip-mihalovic-kardinal-1870-1891|title= Josip Mihalović, kardinal (1870. – 1891.)|publisher= zg-nadbiskupija.hr|date= |accessdate=8. februar 2015}}</ref>
<ref>{{cite web|url=http://lexikon.katolikus.hu/M/Mihalovics.html|title= M-Mihalovics|publisher=Magyar Katolikus Lexikon|date= |accessdate=7. februar 2015}}</ref>
<ref name="#2">{{navedi splet|url=http://lexikon.katolikus.hu/M/Mihalovics.html|title= M-Mihalovics|publisher=Magyar Katolikus Lexikon|date= |accessdate=7. februar 2015}}</ref>


=== [[Pomlad narodov]] ===
=== [[Pomlad narodov]] ===
Pomlad narodov je tudi njega zajela v svoje viharno dogajanje. Kot madžarskega uporniškega narodnjaka so ga v Temišvaru postavili pred vojaško sodišče; 17. novembra so mu odvzeli vse službe, častne naslove in premoženje ter obsodili na štiri leta zapora, od česar je okrog dve leti tudi odslužil v Leopoldovem gradu <ref>nekdaj {{lang-hu| Lipótvár }}; {{lang-de| Leopold-Neustadtl}} [[češčina|češko]] ''Městěčko''; {{lang-sk| Leopoldov }}, danes: {{lang-hu| Újvároska}}; {{lang-sk|Leopoldov}}</ref> blizu [[Nitra|Nitre]] na današnjem [[Slovaška|Slovaškem]]. 1852 so ga pomilostili, vendar je moral biti še štiri leta le duhovni pomočnik v rojstnem kraju pod policijskim nadzorstvom. Oktobra 1855 je postal župnik v [[Bešenova|Nemški Bešenovi]] <ref>{{lang-ro|Dudeștii Vechi}}; (staro ''Beșenova Veche'', ''Beșenova-Mare'', ''Bejenari''; {{lang-de|Altbeschenowa}}, {{lang-bg|Стар Бешенов / ''Star Bešenov}}, [[Palčani|palčansko bolgarsko)]] ''Stár Bišnov'', {{lang-hu|Újbesenyő, Nagybesenyő ali Bottalütőbesenyő}})</ref>, 1959 [[dekan]] in šolski nadzornik. Maja 1861 je ponovno pridobil kanonikat, junija pa postal temišvarski tovarniški dušobrižnik (temesvár-gyárvárosi lelkész), kakor tudi [[opat]] pri [[Sveti Martin od Vaške]].
Pomlad narodov je tudi njega zajela v svoje viharno dogajanje. Kot madžarskega uporniškega narodnjaka so ga v Temišvaru postavili pred vojaško sodišče; 17. novembra so mu odvzeli vse službe, častne naslove in premoženje ter obsodili na štiri leta zapora, od česar je okrog dve leti tudi odslužil v Leopoldovem gradu <ref>nekdaj {{lang-hu| Lipótvár }}; {{lang-de| Leopold-Neustadtl}} [[češčina|češko]] ''Městěčko''; {{lang-sk| Leopoldov }}, danes: {{lang-hu| Újvároska}}; {{lang-sk|Leopoldov}}</ref> blizu [[Nitra|Nitre]] na današnjem [[Slovaška|Slovaškem]]. 1852 so ga pomilostili, vendar je moral biti še štiri leta le duhovni pomočnik v rojstnem kraju pod policijskim nadzorstvom. Oktobra 1855 je postal župnik v [[Bešenova|Nemški Bešenovi]] <ref>{{lang-ro|Dudeștii Vechi}}; (staro ''Beșenova Veche'', ''Beșenova-Mare'', ''Bejenari''; {{lang-de|Altbeschenowa}}, {{lang-bg|Стар Бешенов}}/''Star Bešenov, [[Palčani|palčansko bolgarsko)]] ''Stár Bišnov'', {{lang-hu|Újbesenyő, Nagybesenyő ali Bottalütőbesenyő}})</ref>, 1959 [[Dekan (religija)|dekan]] in šolski nadzornik. Maja 1861 je ponovno pridobil kanonikat, junija pa postal temišvarski tovarniški dušobrižnik (temesvár-gyárvárosi lelkész), kakor tudi [[opat]] pri [[Sveti Martin od Vaške|Svetem Martinu od Vaške]].
<ref name="#2"/>
<ref>{{cite web|url=http://lexikon.katolikus.hu/M/Mihalovics.html|title= M-Mihalovics|publisher=Magyar Katolikus Lexikon|date= |accessdate=7. februar 2015}}</ref>


== Škof in kardinal ==
== Škof in kardinal ==
[[File:Grb kardinala Mihalovia Zagreb.jpg|thumb|right|250px|Grb kardinala Jožefa Mihaloviča na portalu Zagrebške stolnice]]
[[File:Grb kardinala Mihalovia Zagreb.jpg|thumb|right|300px|''Zgoraj:'' Barvno okno z njegovim grbom na koru [[Budimpešta|budimpeštanske]] [[Matijeva cerkev|Matijeve cerkve]]<br>''Takoj pod njim:'' Grb kardinala Jožefa Mihaloviča na portalu [[Zagrebška stolnica|Zagrebške stolnice]] ]]
[[File:Kaptol s katedralom 1686.jpg|thumb|250px|Kaptol s staro stolnico in Gradcem okrog 1686]]
[[File:Kaptol s katedralom 1686.jpg|thumb|250px|Kaptol s staro stolnico in Gradcem okrog 1686]]
[[File:67c potres 1880 katedrala BDM Zagreb.jpg|thumb|250px|Posledice potresa 9. novembra 1880 v [[Zagreb|zagrebški]] stolnici (Foto Heinrich Krappek)]]
[[File:67c potres 1880 katedrala BDM Zagreb.jpg|thumb|250px|Posledice potresa 9. novembra 1880 v [[Zagreb|zagrebški]] stolnici (Foto Heinrich Krappek)]]
Vrstica 90: Vrstica 90:


Kmalu po nastopu je postavil za urednika »Zagrebškega katoliškega lista« (Zagrebački katolički list) Juraja Posilovića (1872-1875). V tem časopisu je bilo objavljenih več razprav tudi o sklepih [[Prvi vatikanski koncil|Prvega vatikanskega koncila]], ki je slovesno sprejel konstitucijo »Večni Pastir« (Pastor Aeternus). Ona vsebuje določbo papeške nezmotljivosti. Liberalci so hoteli vnesti razdor med katoličane v zvezi s [[Josip Juraj Strossmayer|Strossmayerjevim]] zastopanjem malo drugačnega stališča in so za sprejem le-te dolžili [[jezuiti|jezuite]], ki jih je katoliški list vzel v bran – kakor tudi druge napadane duhovnike ali škofe. Časopis je pisal tudi o koncilu in njegovih odlokih, ki jih je posredno sprejel tudi Strossmayer s tem, da jih je objavil v škofijskem listu.
Kmalu po nastopu je postavil za urednika »Zagrebškega katoliškega lista« (Zagrebački katolički list) Juraja Posilovića (1872-1875). V tem časopisu je bilo objavljenih več razprav tudi o sklepih [[Prvi vatikanski koncil|Prvega vatikanskega koncila]], ki je slovesno sprejel konstitucijo »Večni Pastir« (Pastor Aeternus). Ona vsebuje določbo papeške nezmotljivosti. Liberalci so hoteli vnesti razdor med katoličane v zvezi s [[Josip Juraj Strossmayer|Strossmayerjevim]] zastopanjem malo drugačnega stališča in so za sprejem le-te dolžili [[jezuiti|jezuite]], ki jih je katoliški list vzel v bran – kakor tudi druge napadane duhovnike ali škofe. Časopis je pisal tudi o koncilu in njegovih odlokih, ki jih je posredno sprejel tudi Strossmayer s tem, da jih je objavil v škofijskem listu.
<ref>{{cite web|url=http://www.croatianhistory.net/etf/agneza_szabo_isusovci.html|title= Političke i crkvene okolnosti u doba gradnje Bazilike Srca Isusova u Zagrebu. Drugi dolazak Isusovaca u Zagreb|publisher= croatianhistory.net |date= |accessdate=9. februar 2015}}</ref>
<ref>{{navedi splet|url=http://www.croatianhistory.net/etf/agneza_szabo_isusovci.html|title= Političke i crkvene okolnosti u doba gradnje Bazilike Srca Isusova u Zagrebu. Drugi dolazak Isusovaca u Zagreb|publisher= croatianhistory.net |date= |accessdate=9. februar 2015}}</ref>


=== Potres in obnova stolnice ===
=== Potres in obnova stolnice ===
Vrstica 97: Vrstica 97:
Ob 7h, 33 minut in 53 sekund, je torej Zagreb prizadel rušilen potres 6,3 stopinj po Richterjevi lestvici, z epicentrom na področju [[Medvednica|Medvednice]] (Zagrebška gora, Sleme). Materialna škoda je znašala tedanjo polovico državnega proračuna. V potresu je bila hudo poškodovana tudi stolnica, v kateri je ta čas kanonik [[Franjo Rački]] na stranskem oltarju maševal, a je hudino preživel. Svoje vtise o potresu je opisal v »Obzoru«: »…ko se je začelo strahovito žvižganje, pa lomljenje obokov in mrak, povečan s prahom, tako da se je videlo povsem pošastno gibanje cerkvenih zidov in stebrov.«
Ob 7h, 33 minut in 53 sekund, je torej Zagreb prizadel rušilen potres 6,3 stopinj po Richterjevi lestvici, z epicentrom na področju [[Medvednica|Medvednice]] (Zagrebška gora, Sleme). Materialna škoda je znašala tedanjo polovico državnega proračuna. V potresu je bila hudo poškodovana tudi stolnica, v kateri je ta čas kanonik [[Franjo Rački]] na stranskem oltarju maševal, a je hudino preživel. Svoje vtise o potresu je opisal v »Obzoru«: »…ko se je začelo strahovito žvižganje, pa lomljenje obokov in mrak, povečan s prahom, tako da se je videlo povsem pošastno gibanje cerkvenih zidov in stebrov.«


Po potresu je začel Mihalovič obnovo stolnice (1880-1902) v novogotskem slogu pod vodstvom arhitekta [[Herman Bollé|Hermana Bolléja]] (1845-1926). Cena obnove je znašala 2.494-430 kron. Pri obnovi so prekrili cerkev tudi z glazirano opeko, kot jo vidimo na cerkvi Sv. Marka, ki pa so jo zaradi dotrajanosti 1961 zamenjali z bakreno pločevino. Od 32 baročnih oltarjev so v »Bolléjevi katedrali« našli prostor le trije. Dokončanja del pa Mihalovič ni dočakal.
Po potresu je začel Mihalovič obnovo stolnice (1880-1902) v novogotskem slogu pod vodstvom arhitekta [[Herman Bollé|Hermana Bolléja]] (1845-1926). Cena obnove je znašala 2.494.430 kron. Pri obnovi so prekrili cerkev tudi z glazirano opeko, kot jo vidimo na cerkvi Sv. Marka, ki pa so jo zaradi dotrajanosti 1961 zamenjali z bakreno pločevino. Od 32 baročnih oltarjev so v »Bolléjevi katedrali« našli prostor le trije. Dokončanja del pa Mihalovič ni dočakal.
<ref>{{cite web|url=http://www.hkv.hr/reportae/lj-krinjar/3425-avlova-glava-u-zagrebakoj-katedrali-35.html|title=Lj. Škrinjar, Đavlova glava u zagrebačkoj katedrali|publisher=hkv.hr|date=18. november 2008|accessdate=9. februar 2015}}</ref>
<ref>{{navedi splet|url=http://www.hkv.hr/reportae/lj-krinjar/3425-avlova-glava-u-zagrebakoj-katedrali-35.html|title=Lj. Škrinjar, Đavlova glava u zagrebačkoj katedrali|publisher=hkv.hr|date=18. november 2008|accessdate=9. februar 2015}}</ref>


== Smrt in spomin ==
== Smrt in spomin ==
Mihalovič je umrl 19. februarja 1891 v [[Zagreb]]u. Pokopan je v zagrebški stolnici, katere obnove ni dočakal. Liberalni časopis ''»Obzor«'', ki mu je v življenju hudo nagajal, je v osmrtnici zapisal, kako kardinal »ni opravičil niti bojazni ljudstva niti upanja tistih, ki naj bi jim služil. Zanj kraljestvo blagosti in pravice niso bile prazne besede«. Omenil je tudi, kako ga je oviral pri njegovem delovanju moreč vtis, ki ga je nanj napravil sovražen sprejem na Hrvaškem ob začetku njegove službe.
Mihalovič je umrl 19. februarja 1891 v [[Zagreb]]u. Pokopan je v zagrebški stolnici, katere obnove ni dočakal. Liberalni časopis ''»Obzor«'', ki mu je v življenju hudo nagajal, je v osmrtnici zapisal, kako kardinal »ni opravičil niti bojazni ljudstva niti upanja tistih, ki naj bi jim služil. Zanj kraljestvo blagosti in pravice niso bile prazne besede«. Omenil je tudi, kako ga je oviral pri njegovem delovanju moreč vtis, ki ga je nanj napravil sovražen sprejem na Hrvaškem ob začetku njegove službe.
<ref name="#1"/>
<ref>{{cite web|url=http://www.zg-nadbiskupija.hr/nadbiskupija/zagrebacki-nad-biskupi/josip-mihalovic-kardinal-1870-1891|title= Josip Mihalović, kardinal (1870. – 1891.)|publisher= zg-nadbiskupija.hr|date= |accessdate=8. februar 2015}}</ref>


=== Po narodnosti [[Madžari|Madžar]] - vendar naklonjen [[Slovani|Slovanom]] ===
=== Po narodnosti [[Madžari|Madžar]] - vendar naklonjen [[Slovani|Slovanom]] ===
Verjetno je na ta odnos vplivalo dejstvo, da se je do konca življenja tudi med Hrvati imel za Madžara in si je tudi osebje izbiral med sonarodnjaki:<ref>{{cite web|url=http://lexikon.katolikus.hu/M/Mihalovics.html|title= M-Mihalovics|publisher=Magyar Katolikus Lexikon|date=|accessdate=7. februar 2015}}</ref><br> "Med svojim dolgotrajnim bivanjem v Zagrebu Mihalovič ni izgubil ničesar od svoje madžarščine; imel je madžarsko okolje, celo služinčad." <ref>{{cite web|url=http://mek.oszk.hu/03600/03630/html/index.htm|title= Magyar írok – Mihalovics József|publisher= Szinnyei József |date=20. maj 1891|accessdate=10. februar 2015}}</ref>
Verjetno je na ta odnos vplivalo dejstvo, da se je do konca življenja tudi med Hrvati imel za Madžara<ref>{{navedi splet|url=http://lexikon.katolikus.hu/M/Mihalovics.html|title= M-Mihalovics|publisher=Magyar Katolikus Lexikon|date=|accessdate=7. februar 2015}}</ref> in si je tudi osebje izbiral med sonarodnjaki:
{|
|-
! Madžarski izvirnik<ref>{{navedi splet|url=http://mek.oszk.hu/03600/03630/html/index.htm|title= Magyar írok – Mihalovics József|publisher= Szinnyei József |date=20. maj 1891|accessdate=10. februar 2015}}</ref>
! Slovenski prevod
|-
| <blockquote>Mihalovics József Zágrábban való hosszas tartózkodása alatt sem vesztett semmit magyarságából; magyar volt környezete, még cselédsége is.
</blockquote>
| <blockquote>Med svojim dolgotrajnim bivanjem v Zagrebu Jožef Mihalovič ni izgubil ničesar od svoje madžarščine; imel je madžarsko okolje, celo služinčad.
</blockquote>
|}


Resnici na ljubo je treba pripomniti, da so mu nagajali zaradi njegove narodnosti zlasti liberalni krogi, ki so hoteli zabiti klin nasprotja med (preveč) "slovansko" usmerjenim [[Josip Juraj Strossmayer|Strossmayerjem]] in "ogrsko" usmerjenim [[Jožef Mihalovič|Mihalovičem]]; to pa jim je spodletelo zaradi njegove očitno nadstrankarske usmerjenosti, ki jo je zahteval tudi od svojih duhovnikov. Da to niso bile le besede, je kljub mladostnemu zajadranju v ''Pomlad narodov'' že v Temišvaru posvetil posebno skrb zlasti hrvaškim dijakom, ki je zanje našel med mnogimi drugimi obveznostmi toliko časa, da jih je posebej poučeval - čeprav sam ponosen Madžar - tudi v "slovanskem" jeziku.<ref>{{navedi splet|url=http://mek.oszk.hu/03600/03630/html/index.htm|title= Magyar írok – Mihalovics József|publisher= Szinnyei József |date=20. maj 1891|accessdate=10. februar 2015}}</ref>
Kljub temu pa so 1886 z vso mogočo slovesnostjo proslavljali 50-letnico njegovega [[sveto mašniško posvečenje|mašništva]]. Zato je treba priznati, da si je končno ravno s »krotkim in modrim ravnanjem uspel pridobitil popolno naklonjenost prej tako nezaupljivega [[Hrvati|hrvaškega]] [[ljudstvo|ljudstva]].
<ref>{{navedi knjigo|author=B. Bangha DJ|title=Katolikus lexikon III, Budimpešta 1932|page=317}}</ref>
Tak je bil - dosleden, prijazen in pravičen do vsakogar. Zato nič nenavadnega, da je duhovščina in katoliško ljudstvo 1886 z vso mogočo slovesnostjo proslavljalo 50-letnico njegovega [[sveto mašniško posvečenje|mašništva]]. Zato je treba priznati, da si je končno ravno s "krotkim in modrim ravnanjem uspel pridobitil popolno naklonjenost prej tako nezaupljivega [[Hrvati|hrvaškega]] [[ljudstvo|ljudstva]]."<ref>{{navedi knjigo|author=B. Bangha DJ|title=Katolikus lexikon III, Budimpešta 1932|page=317}}</ref>


== Glej tudi ==
== Glej tudi ==
Vrstica 153: Vrstica 164:
[[Kategorija:Hrvaški rimskokatoliški nadškofje]]
[[Kategorija:Hrvaški rimskokatoliški nadškofje]]
[[Kategorija:Rimskokatoliški nadškofje Zagreba]]
[[Kategorija:Rimskokatoliški nadškofje Zagreba]]
[[Kategorija:Kardinali poligloti]]
[[Kategorija:Kardinali, ki jih je imenoval papež Pij IX.]]
[[Kategorija:Kardinali, ki jih je imenoval papež Pij IX.]]

Trenutna redakcija s časom 23:36, 26. september 2024

Jožef Mihalovič
kardinal
zagrebški nadškof
hrvaški primas
Domače imeJózsef
NadškofijaNadškofija Zagreb
Imenovanzagrebški nadškof
(4. maj 1870– 19. februar 1891)
PredhodnikJurij Haulik zagrebški
škof 1837-1852
nadškof 1852-1869.
NaslednikJurij Posilović (1894-1914)
Redovi
Duhovniško posvečenje12. avgust 1836
Škofovsko posvečenje17. julij 1870 (škofovsko posvečenje)
posvečevalec
nadškof Mariano Falcinelli Antoniacci
Povzdignjen v kardinala22. junij 1877
imenoval
Pij IX.
Položajkardinal-duhovnik pri San Pancrazio fuori le mura
Osebni podatki
Rojstvo16. januar 1814({{padleft:1814|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})
Torda
Smrt19. februar 1891({{padleft:1891|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:19|2|0}}) (77 let)
Zagreb
PokopanZagrebška stolnica
NarodnostMadžar
Verakatoličan
Prejšnji položajškofijski tajnik
generalni provikar
opat Sv. Martina od Vaške
duvanjski naslovni škof (1868-1870)
Alma materTeološka fakulteta Temišvar
Insignije
Kardinalski grb: Okno na koru budimpeštanske Matijeve cerkve
Grb osebe Josip Mihalović
Catholic-hierarchy.org

Jožef Mihalovič, József Mihalovics (tudi Mihalovits ali Mihalovich), Josip Mihalović, madžarski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 16. januar 1814, Torda, Avstrijsko cesarstvo; [1] † 19. februar 1891, Zagreb (Avstro-Ogrska, danes Hrvaška).

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Mihalovič (tudi Mihalovich, Mihalovics, Mihalovits, Mihalović, Mihajlović) je bila srbsko- hrvaško- ogrska plemiška rodovina v Slavoniji. Svetorimski cesar Karel VI. jim je podelil 1716 plemstvo, ker so se kot habsburški častniki pogumno bojevali s Turki. Do 1763 so bili pravoslavne vere in so se pisali Mihajlović; ko so pristopili k uniji, se je začel njihov družabni in gospodarski vzpon. Družina je dala več znamenitih osebnosti, med katerimi so znani Karel (Károly, Dragutin 1830-1918), Hugo (1874-1956), zlasti pa Jožef (József, Josip 1814-1891). [2]

Šolanje

[uredi | uredi kodo]

Osnovno šolo (gramatiko) je obiskoval v Tordi in Velikem Bečkereku [3], srednjo šolo (gimnazijo, humanistiko) v Segedinu, višje šole pa v Temišvaru, kjer je končal bogoslovje z doktoratom iz teologije. Od 1834 je delal v škofijski pisarni; za duhovnika ga je posvetil 12. avgusta 1836 čanadski škof Jožef Lonovics. Postal je 1837 kaplan mestne župnije v Temišvaru (Temesvár-Belváros) in obredar (ceremoniarius). 1841 je postal škofov tajnik, njegov spremljevalec na birmovanju in predstojnik pisarne. Februarja 1848 je postal kanonik, 1849 pa drugi namestnik. [4] [5]

Pomlad narodov

[uredi | uredi kodo]

Pomlad narodov je tudi njega zajela v svoje viharno dogajanje. Kot madžarskega uporniškega narodnjaka so ga v Temišvaru postavili pred vojaško sodišče; 17. novembra so mu odvzeli vse službe, častne naslove in premoženje ter obsodili na štiri leta zapora, od česar je okrog dve leti tudi odslužil v Leopoldovem gradu [6] blizu Nitre na današnjem Slovaškem. 1852 so ga pomilostili, vendar je moral biti še štiri leta le duhovni pomočnik v rojstnem kraju pod policijskim nadzorstvom. Oktobra 1855 je postal župnik v Nemški Bešenovi [7], 1959 dekan in šolski nadzornik. Maja 1861 je ponovno pridobil kanonikat, junija pa postal temišvarski tovarniški dušobrižnik (temesvár-gyárvárosi lelkész), kakor tudi opat pri Svetem Martinu od Vaške. [5]

Škof in kardinal

[uredi | uredi kodo]
Zgoraj: Barvno okno z njegovim grbom na koru budimpeštanske Matijeve cerkve
Takoj pod njim: Grb kardinala Jožefa Mihaloviča na portalu Zagrebške stolnice
Kaptol s staro stolnico in Gradcem okrog 1686
Posledice potresa 9. novembra 1880 v zagrebški stolnici (Foto Heinrich Krappek)

1868 je prejel imenovanje za duvanjskega naslovnega škofa, a 4. maja 1870 je bil imenovan za zagrebškega nadškofa , 17. julija pa je prejel škofovsko posvečenje na Dunaju in bil v Zagrebu 6. avgusta 1870 umeščen.
22. junija 1877 ga je blaženi Pij IX. imenoval za kardinala-duhovnika pri San Pancrazio fuori le mura.. Kardinalski klobuk je prejel v Rimu v cerkvi sv. Petra 25. junija. Mihalovič se ni lahkega srca uklonil cesarjevi želji, da bi postal nadškof. Kmalu po prihodu v Zagreb – že 1881 – se je malodušno odločil dati odpoved in zahtevati prestavitev v kako madžarsko škofijo z utemeljitvijo, da ne more živeti v »sovražnem zagrebškem okolju«, vendar je na željo cesarja in cerkvenih predstojnikov vztrajal.

Delovanje

[uredi | uredi kodo]

V verskem, kulturnem in političnem življenju sta pustila globoke sledi njegov sodobnik Strosssmayer, kakor tudi njegov prednik in zagrebški nadškof Haulik. V svojem delovanju je posebno skrbel za šolanje duhovniškega podmladka, pa je 1878 od njega potekla zamisel o ustanovitvi deškega semenišča in gimnazije. Za vzdrževanje semeniščnikov je namenil dohodke štirih kanonikov.

Utemeljil je in podpiral razna društva za pomoč revnim dijakom. Bil je pokrovitelj »Hrvaške književne družbe sv. Hieronima« (»Hrvatsko književno društvo Sv. Jeronima«), pa ustanovitelj in podpornik »Družbe sv. Cirila in Metoda« za zedinjenje kristjanov; bil je tudi član Ogrskega zgodovinskega društva. Za življenjsko delo je prejel več odlikovanj in priznanj.

Kmalu po nastopu je postavil za urednika »Zagrebškega katoliškega lista« (Zagrebački katolički list) Juraja Posilovića (1872-1875). V tem časopisu je bilo objavljenih več razprav tudi o sklepih Prvega vatikanskega koncila, ki je slovesno sprejel konstitucijo »Večni Pastir« (Pastor Aeternus). Ona vsebuje določbo papeške nezmotljivosti. Liberalci so hoteli vnesti razdor med katoličane v zvezi s Strossmayerjevim zastopanjem malo drugačnega stališča in so za sprejem le-te dolžili jezuite, ki jih je katoliški list vzel v bran – kakor tudi druge napadane duhovnike ali škofe. Časopis je pisal tudi o koncilu in njegovih odlokih, ki jih je posredno sprejel tudi Strossmayer s tem, da jih je objavil v škofijskem listu. [8]

Potres in obnova stolnice

[uredi | uredi kodo]

Mihaličevo veliko delo je obnova zagrebške stolnice. Že 1874 je začel Strossmayer zbirati sredstva za obnovo; komaj začeto delo pa je pretrgal hud potres 9. novembra 1880, ki je hudo poškodoval katedralo; tako so se morali zopet od začetka lotiti temeljite preureditve in popravila velikanske škode.

Ob 7h, 33 minut in 53 sekund, je torej Zagreb prizadel rušilen potres 6,3 stopinj po Richterjevi lestvici, z epicentrom na področju Medvednice (Zagrebška gora, Sleme). Materialna škoda je znašala tedanjo polovico državnega proračuna. V potresu je bila hudo poškodovana tudi stolnica, v kateri je ta čas kanonik Franjo Rački na stranskem oltarju maševal, a je hudino preživel. Svoje vtise o potresu je opisal v »Obzoru«: »…ko se je začelo strahovito žvižganje, pa lomljenje obokov in mrak, povečan s prahom, tako da se je videlo povsem pošastno gibanje cerkvenih zidov in stebrov.« 

Po potresu je začel Mihalovič obnovo stolnice (1880-1902) v novogotskem slogu pod vodstvom arhitekta Hermana Bolléja (1845-1926). Cena obnove je znašala 2.494.430 kron. Pri obnovi so prekrili cerkev tudi z glazirano opeko, kot jo vidimo na cerkvi Sv. Marka, ki pa so jo zaradi dotrajanosti 1961 zamenjali z bakreno pločevino. Od 32 baročnih oltarjev so v »Bolléjevi katedrali« našli prostor le trije. Dokončanja del pa Mihalovič ni dočakal. [9]

Smrt in spomin

[uredi | uredi kodo]

Mihalovič je umrl 19. februarja 1891 v Zagrebu. Pokopan je v zagrebški stolnici, katere obnove ni dočakal. Liberalni časopis »Obzor«, ki mu je v življenju hudo nagajal, je v osmrtnici zapisal, kako kardinal »ni opravičil niti bojazni ljudstva niti upanja tistih, ki naj bi jim služil. Zanj kraljestvo blagosti in pravice niso bile prazne besede«. Omenil je tudi, kako ga je oviral pri njegovem delovanju moreč vtis, ki ga je nanj napravil sovražen sprejem na Hrvaškem ob začetku njegove službe. [4]

Po narodnosti Madžar - vendar naklonjen Slovanom

[uredi | uredi kodo]

Verjetno je na ta odnos vplivalo dejstvo, da se je do konca življenja tudi med Hrvati imel za Madžara[10] in si je tudi osebje izbiral med sonarodnjaki:

Madžarski izvirnik[11] Slovenski prevod

Mihalovics József Zágrábban való hosszas tartózkodása alatt sem vesztett semmit magyarságából; magyar volt környezete, még cselédsége is.

Med svojim dolgotrajnim bivanjem v Zagrebu Jožef Mihalovič ni izgubil ničesar od svoje madžarščine; imel je madžarsko okolje, celo služinčad.

Resnici na ljubo je treba pripomniti, da so mu nagajali zaradi njegove narodnosti zlasti liberalni krogi, ki so hoteli zabiti klin nasprotja med (preveč) "slovansko" usmerjenim Strossmayerjem in "ogrsko" usmerjenim Mihalovičem; to pa jim je spodletelo zaradi njegove očitno nadstrankarske usmerjenosti, ki jo je zahteval tudi od svojih duhovnikov. Da to niso bile le besede, je kljub mladostnemu zajadranju v Pomlad narodov že v Temišvaru posvetil posebno skrb zlasti hrvaškim dijakom, ki je zanje našel med mnogimi drugimi obveznostmi toliko časa, da jih je posebej poučeval - čeprav sam ponosen Madžar - tudi v "slovanskem" jeziku.[12]

Tak je bil - dosleden, prijazen in pravičen do vsakogar. Zato nič nenavadnega, da je duhovščina in katoliško ljudstvo 1886 z vso mogočo slovesnostjo proslavljalo 50-letnico njegovega mašništva. Zato je treba priznati, da si je končno ravno s "krotkim in modrim ravnanjem uspel pridobitil popolno naklonjenost prej tako nezaupljivega hrvaškega ljudstva."[13]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ danes: Torda, Banat, Vojvodina, Srbija
  2. ↑ »Hrvatska Enciklopedija: Mihalović (Mihalovich)«. Leksikografski zavod Miroslav Krleža. Pridobljeno 9. februarja 2015.
  3. ↑ prej: srbsko Велики Бечкерек; madžarsko Nagybecskerek, nemško Großbetschkerek, romunsko Becicherecu Mare), danes slovensko: Zrenjanin
  4. ↑ 4,0 4,1 »Josip Mihalović, kardinal (1870. – 1891.)«. zg-nadbiskupija.hr. Pridobljeno 8. februarja 2015.
  5. ↑ 5,0 5,1 »M-Mihalovics«. Magyar Katolikus Lexikon. Pridobljeno 7. februarja 2015.
  6. ↑ nekdaj madžarsko Lipótvár; nemško Leopold-Neustadtl češko Městěčko; slovaško Leopoldov, danes: madžarsko Újvároska; slovaško Leopoldov
  7. ↑ romunsko Dudeștii Vechi; (staro Beșenova Veche, Beșenova-Mare, Bejenari; nemško Altbeschenowa, bolgarsko Стар Бешенов/Star Bešenov, palčansko bolgarsko) Stár Bišnov, madžarsko Újbesenyő, Nagybesenyő ali Bottalütőbesenyő)
  8. ↑ »Političke i crkvene okolnosti u doba gradnje Bazilike Srca Isusova u Zagrebu. Drugi dolazak Isusovaca u Zagreb«. croatianhistory.net. Pridobljeno 9. februarja 2015.
  9. ↑ »Lj. Škrinjar, Đavlova glava u zagrebačkoj katedrali«. hkv.hr. 18. november 2008. Pridobljeno 9. februarja 2015.
  10. ↑ »M-Mihalovics«. Magyar Katolikus Lexikon. Pridobljeno 7. februarja 2015.
  11. ↑ »Magyar írok – Mihalovics József«. Szinnyei József. 20. maj 1891. Pridobljeno 10. februarja 2015.
  12. ↑ »Magyar írok – Mihalovics József«. Szinnyei József. 20. maj 1891. Pridobljeno 10. februarja 2015.
  13. ↑ B. Bangha DJ. Katolikus lexikon III, Budimpešta 1932. str. 317.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Anđeo Kraljević OFM (1864 - 1868) 		duvanjski naslovni škof (1868-1870) Naslednik: 
Paškal Buconjić (1880 - 1910)
Predhodnik: 
Jurij Haulik (1852 - 1869) 		zagrebški nadškof (1870-1895) Naslednik: 
Juraj Posilović (1894 - 1914)
Predhodnik: 
Clément Villecourt (1855 - 1867) 		San Pancrazio fuori le mura (kardinalski naziv, 1877-1891) Naslednik: 
Francesco Ricci Paracciani (1891 - 1894)
Predhodnik: 
Jurij Haulik (1852 - 1869) 		hrvaški primas
22. junij 1877 – 19. februar 1891 		Naslednik: 
Alojzij Stepinac (1952-1960)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Josip_Mihalović&oldid=6304918«