Jantarska pot: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

Znotrajvrstično

Trenutna redakcija s časom 12:02, 9. september 2018

Jantarska pot je bila verjetno najstarejša in najkrajša evropska trgovska povezava med Baltikom in Sredozemljem, po kateri se je od pozne bronaste dobe do 5. stoletja trgovali z jantarjem. Jantar proti jugu ni prihajal po eni sami poti, še manj je bila to ves čas cesta. Poti, po katerih se je vršila ta trgovina, je bilo več in niso bile stalne, krajši ali daljši odseki so bili zdaj bolj zdaj manj pomembni. Trgovci so jih izbirali glede na trenutne vremenske, carinske in politične razmere.

Pot se je začela na nahajališčih jantarja ob ustju Visle na vzhodnem Baltiku, verjetno v Kaupi (Mohovoe, Ruska federacija) in Trusi (Drużno, Poljska). Od tam je potekala preko Toruńa, Kalisza, Vroclava (Poljska), Moravskih vrat (Češka republika), Devína (Slovaška), Carnuntuma (Peronell, Avstrija), Savarie (Sombotel, Madžarska), Poetovia (Ptuj), Celeie (Celje), Emone (Ljubljana) in Nauportusa (Vrhnika) in se končala v (Aquileii, Italija).

Prvi zanesljivi podatki o jantarski poti so iz bronaste dobe. Po Herodotu so jantar nabirali Hiperborejci na Baltiku. Od njih so ga prevzemali Skiti, ki so ga prenašali do severnega Jadrana. Od tam se je z njim trgovalo proti jugu po Apeninskem polotoku in proti vzhodu v Grčijo. Po Diodorju so jantar do Venetov in Etruščanov prinašali Germani, ti pa naprej do Grkov.

Po jantarski poti se je trgovalo od poznega 7. stoletja pr. n. št. do 5 stoletja n. št.. Največji promet je bil v 2 stoletju, tudi zaradi rimske vojaške ceste med Carnuntumom na Donavi in Akvilejo. Starodavno trgovsko pot so prekinile rimsko-ilirske vojne in preseljevanje ljudstev.

Obstajale so tudi stranske veje jantarske poti. Ena od njih je po dolini Dnepra vodila proti Črnemu morju, druga po dolini Rone v južno Francijo. Z jantarjem so trgovali tudi po morju, predvsem Grki in Feničani.

Viri

S. Sievers; O.H. Urban; P.C. Ramsl (2012). Lexikon zur keltischen Archäologie. Österreichische Akademie der Wissenschaften, Dunaj. COBISS 34990637. ISBN 978-3-7001-6765-5.
M. Gimbutas (1965). Bronze Age Cultures in Central and Eastern Europe. Mouton Publishers. ISBN 90-279-0998-9.

@@ Vrstica 2: / Vrstica 2: @@
 [[Slika:Amber Bernstein many stones.jpg|thumb|250px|[[Jantar]]]]
-'''Jantarna cesta''' je bila verjetno najstarejša in najkrajša  evropska trgovska povezava med [[Baltik]]om in [[Sredozemlje]]m, po kateri se je od pozne [[bronasta doba|bronaste dobe]] do 5. stoletja trgovali z [[jantar]]jem. Jantar proti jugu ni prihajal po eni sami poti, še manj je bila to ves čas cesta. Poti, po katerih se je vršila ta trgovina, je bilo več in niso bile stalne, krajši ali daljši odseki so bili zdaj bolj zdaj manj pomembni. Trgovci so jih izbirali glede na trenutne vremenske, carinske in politične razmere.
+'''Jantarska pot''' je bila verjetno najstarejša in najkrajša  evropska trgovska povezava med [[Baltik]]om in [[Sredozemlje]]m, po kateri se je od pozne [[bronasta doba|bronaste dobe]] do 5. stoletja trgovali z [[jantar]]jem. Jantar proti jugu ni prihajal po eni sami poti, še manj je bila to ves čas cesta. Poti, po katerih se je vršila ta trgovina, je bilo več in niso bile stalne, krajši ali daljši odseki so bili zdaj bolj zdaj manj pomembni. Trgovci so jih izbirali glede na trenutne vremenske, carinske in politične razmere.
 Pot se je začela na nahajališčih jantarja ob ustju [[Visla|Visle]] na vzhodnem Baltiku, verjetno v Kaupi (Mohovoe, [[Ruska federacija]]) in Trusi (Drużno, [[Poljska]]). Od tam je potekala preko Toruńa, Kalisza, Vroclava (Poljska), Moravskih vrat ([[Češka republika]]), Devína ([[Slovaška]]), [[Carnuntum]]a (Peronell, [[Avstrija]]), Savarie ([[Sombotel]], [[Madžarska]]), Poetovia ([[Ptuj]]), Celeie ([[Celje]]), [[Emona|Emone]] ([[Ljubljana]]) in Nauportusa ([[Vrhnika]]) in se končala v ([[Akvileja|Aquileii]], [[Italija]]).
-Prvi zanesljivi podatki o ''jantarni cesti'' so iz bronaste dobe. Po [[Herodot]]u so jantar nabirali [[Hiperborejci]] na Baltiku. Od njih so ga prevzemali [[Skiti]], ki so ga prenašali do severnega [[Jadransko morje|Jadrana]]. Od tam se je z njim trgovalo proti jugu po [[Apeninski polotok|Apeninskem polotoku]] in proti vzhodu v [[Grčija|Grčijo]]. Po [[Diodor]]ju so jantar do [[Veneti|Venetov]] in [[Etruščani|Etruščanov]] prinašali [[Germani]], ti pa naprej do [[Grki|Grkov]].
+Prvi zanesljivi podatki o ''jantarski poti'' so iz bronaste dobe. Po [[Herodot]]u so jantar nabirali [[Hiperborejci]] na Baltiku. Od njih so ga prevzemali [[Skiti]], ki so ga prenašali do severnega [[Jadransko morje|Jadrana]]. Od tam se je z njim trgovalo proti jugu po [[Apeninski polotok|Apeninskem polotoku]] in proti vzhodu v [[Grčija|Grčijo]]. Po [[Diodor]]ju so jantar do [[Veneti|Venetov]] in [[Etruščani|Etruščanov]] prinašali [[Germani]], ti pa naprej do [[Grki|Grkov]].
-Po ''jantarni cesti'' se je trgovalo od poznega 7. stoletja pr. n. št. do 5 stoletja n. št.. Največji promet je bil v 2 stoletju, tudi zaradi rimske vojaške ceste med [[Carnuntum]]om na [[Donava|Donavi]] in Akvilejo. Starodavno trgovsko pot so prekinile rimsko-ilirske vojne in [[preseljevanje ljudstev]].
+Po ''jantarski poti'' se je trgovalo od poznega 7. stoletja pr. n. št. do 5 stoletja n. št.. Največji promet je bil v 2 stoletju, tudi zaradi rimske vojaške ceste med [[Carnuntum]]om na [[Donava|Donavi]] in Akvilejo. Starodavno trgovsko pot so prekinile rimsko-ilirske vojne in [[preseljevanje ljudstev]].
-Obstajale so tudi stranske veje ''jantarne ceste''. Ena od njih je po dolini [[Dnjeper|Dnjepra]] vodila proti [[Črno morje|Črnemu morju]], druga po dolini [[Rona|Rone]] v južno [[Francija|Francijo]]. Z jantarjem so trgovali tudi po morju, predvsem Grki in [[Feničani]].
+Obstajale so tudi stranske veje ''jantarske poti''. Ena od njih je po dolini [[Dneper|Dnepra]] vodila proti [[Črno morje|Črnemu morju]], druga po dolini [[Rona|Rone]] v južno [[Francija|Francijo]]. Z jantarjem so trgovali tudi po morju, predvsem Grki in [[Feničani]].
 ==Viri==
-* S. Sievers, O.H. Urban, P.C. Ramsl, ''Lexikon zur keltischen Archäologie'', Dunaj, 2012, str. 164-166, ISBN 978-3-7001-6765-5.
+* {{navedi knjigo |author1=S. Sievers|author2=O.H. Urban|author3=P.C. Ramsl |year=2012 |title=Lexikon zur keltischen Archäologie |publisher=Österreichische Akademie der Wissenschaften, Dunaj |isbn=978-3-7001-6765-5 |cobiss=34990637 |pages=}}
-* M. Gimbutas, ''Bronze Age Cultures in Central and Eastern Europe'', Mouton Publishers, 1965, ISBN 90-279-0998-9.
+* {{navedi knjigo |author=M. Gimbutas |year=1965 |title=Bronze Age Cultures in Central and Eastern Europe |publisher=Mouton Publishers |isbn=90-279-0998-9 |cobiss= |pages=}}
 [[Kategorija:Zgodovina Evrope]]

Normativna kontrola
Splošno	VIAF 1 WorldCat (via VIAF)
Narodne knjižnice	Nemčija Češka republika
Drugo	Istrapedia 1