Ogled vira Arijanstvo

{{Brez virov}}

'''Arijánstvo''' (tudi '''arijanízem''' ali '''arianízem'''; [[latinščina|latinsko]] ''arianismus'') je [[krščanstvo|krščanski]] verski nauk škofa [[Arij|Arija]] iz Aleksandrije.

Arijanstvo se je začelo širiti ob koncu 3. in v začetku 4. stoletja. Arijanstvo je bilo eden od prvih večjih doktrinarnih sporov v krščanstvu. Glavne ideje arijanstva so naslednje:
*Samo [[Bog Oče]] je res [[Bog]]: vsemogočen, neustvarjen in večen.
*[[Jezus Kristus]] ni istega bistva z Očetom in zato ni pravi Bog. Če ga imenujemo [[Bog Sin]], je to mišljeno le v metaforičnem pomenu.
*Jezus je najvišje ustvarjeno bitje. Jezus ni obstajal od vedno, pač pa ga je Bog Oče ustvaril iz nič. Jezus ima samo omejene sposobnosti in védenje (ni vsemogočen).
*Ker Jezus ni pravi Bog, je zmotno imenovati [[Sveta Marija|Marijo]] »mati Božja«.

Arijev nauk so najprej obsodili na lokalni sinodi v [[Aleksandrija|Aleksandriji]] leta [[321]]. Ker to ni ustavilo njegovega širjenja, je cesar [[Konstantin I. Veliki]] leta [[325]] sklical [[Prvi nicejski koncil|Prvi nicejski]] [[ekumenski koncil|koncil]], kjer so arijanstvo obsodili kot krivoverstvo. Na koncilu so ravno zaradi Arija zelo natančno definirali stališča uradnega krščanstva in sprejeli nicejsko veroizpoved. Cesar je po koncilu začel s preganjanjem arijanizma in s sežiganjem Arijevih del. Arija so izobčili iz Cerkve in izgnali, a se je pozneje vrnil v Carigrad, kjer je užival podporo [[Evzebij Nikomedijski|Evzebija Nikomedijskega]]. Po njem se pristaši arijanizma imenujejo tudi '''evzebijci'''. Glavni Arijev nasprotnik v tem času je bil [[Atanazij]] iz Aleksandrije, ki je izoblikoval tudi Atanazijevo veroizpoved.

Ker so bili nekateri poznejši cesarji (zlasti [[Konstancij II.]]) bolj naklonjeni arijanizmu, je ta nauk spet pridobil na veljavi. Zato je cesar [[Teodozij I.]] leta [[381]] sklical [[Prvi carigrajski koncil|Prvi carigrajski]] [[ekumenski koncil|koncil]]. Na tem koncilu so zbrani škofje spet obsodili arijanstvo in sprejeli [[nicejsko-carigrajska veroizpoved|nicejsko-carigrajsko veroizpoved]], ki zajema stališča uradne Cerkve o naravi Boga in Jezusa Kristusa: Jezus je pravi Bog in pravi človek, je enega bistva z Očetom in zato je v resnici [[Bog Sin]]. Nasprotniki arijanizma so poudarjali [[Sveta Trojica (troedini Bog)|troedinost Boga]], zato so se imenovali tudi '''trinitarci''' ali '''trinitarianci''' (Trinitas = Trojica).

V tem času se je arijanstvo razdelilo na tri glavne struje:
*strogi arianci so trdili, da Jezus ni niti podobnega bistva z Očetom ([[anomeizem]]),
*semiarianci so trdili, da Jezus ni istega pač pa podobnega bistva z Očetom ([[semiarijanstvo]]),
*pnevmatomahi (borci proti Duhu - grško: {{jezik-el2|πνευμα}} [pnevma] = duh; {{jezik-el2|μαχια}} [mahia] = boj) pa so trdili, da niti [[Sveti Duh]] ni pravi Bog in da ni istega bistva z Očetom ([[makedonijanstvo]]).

Kljub obsodbam in prepovedim se je arijanstvo obdržalo še dolgo. V zgodnjem srednjem veku se je širil zlasti med germanskimi plemeni ([[Ostrogoti]], [[Vizigoti]], [[Burgundci]], [[Langobardi]] in [[Vandali]]) in še posebej med plemstvom.
Arijanstvo je v glavnem izginilo do konca 7. stoletja.

== Zunanje povezave ==
{{wikislovar|arijanstvo}}{{normativna kontrola}}
[[Kategorija:Arijanstvo|*]]
[[Kategorija:Kristologija]]
[[Kategorija:Heretično krščanstvo]]