Satúrn je zunanji, šesti planet od Sonca v Osončju. Imenuje se po rimskem bogu Saturnu. Je plinasti orjak, po velikosti drugi največji za Jupitrom. Poleg Jupitra, Urana in Neptuna spada v skupino jupitrovskih planetov. Že od nekdaj je najbolj znan po svojih značilnih obročih. Njegova luna Titan je druga največja luna v Osončju za Jupitrovo luno Ganimed. Titan je edina luna z gosto atmosfero.

Saturn ♄
Planet Saturn
Saturn, kot ga je posnela sonda Cassini
Oznake
PridevnikiSaturnov
Značilnosti tira[2][3]
Epoha: J2000
Odsončje1.513.325.783 km
10,11595804 a.e.
Prisončje1.353.572,956 km
9,04807635 a.e.
1.433.449.370 km
9,58201720 a.e.
Izsrednost0,055723219
10.832,327 dni
29,657 296 l.
378,09 dni[1]
9,69 km/s[1]
320,347750°
Naklon tira2,485240°
5,51° glede na Sončev ravnik
113,642811°
336,013862°
Znani Sateliti60 potrjenih
(videnih do 63)
Fizikalne značilnosti
60.268 ± 4 km[4][5]
9,4492 Zemljinega
Polarni polmer
54.364 ± 10 km[4][5]
8,5521 Zemljinega
Flattening0,09796 ± 0,00018
4,27×1010 km²[5][6]
83,703 Zemljine
Prostornina8,2713×1014 km³[1][5]
763,59 Zemljine
Masa5,6846×1026 kg[1]
95,152 Zemljine
Srednja gostota
0,687 g/cm³[1][5]
(manj kot voda)
8,96 m/s²[1][5]
0,914 g
35,5 km/s[1][5]
Siderska vrtilna doba
0,439 – 0,449 dni[7]
(10 h 32 – 47 min)
Hitrost vrtenja na ekvatorju
9,87 km/s[5]
35.500 km/h
26,73°[1]
Rektascenzija severnega pola
2 h 42 min 21 s
40,589°[4]
Deklinacija severnega pola
83,537°[4]
Albedo0,342
0,47 (geom.)[1]
Površinska temp. min srednja max
raven enega bara 134 K[1]
0,1 bar 84 K[1]
+1,2 do -0,24 [8]
14,5" — 20,1" [1]
(brez obročev)
Atmosfera[1]
59,5 km
Sestava
~96 %vodik (H2)
~3 %helij
~0,4 %metan
~0,01 %amonijak
~0,01 %vodikov devterid (HD)
0,0007 %etan
Led:
amonijak
voda
amonijev hidrosulfid(NH4SH)

Fizikalne značilnosti

uredi

Sestava planeta

uredi

Planet je sestavljen večinoma iz vodika (75 %) in helija (25 %). Domnevajo, da ima v notranjosti sredico iz železa, niklja in skal (silikatnih spojin in oksidov), ki jo obkrožajo notranja plast kovinskega vodika v kapljevinskem stanju, vmesna plast kapljevinastega vodika in helija ter zunanja, plinasta plast.[9] Bledo rumena obarvanost je posledica prisotnosti amonijaka v sledeh v zgornjih plasteh atmosfere.[10]

Saturnovi obroči

uredi
Glavni članek: Saturnovi obroči.

Najočitnejša Saturnova značilnost je sistem obročev, ki ga obdaja v razdalji 6.630 km do 120.700 km nad ekvatorjem. Sistem sestavlja devet sklenjenih in trije nesklenjeni obroči povprečne debeline približno 20 m, ki so v glavnem iz koščkov ledu. Kemijsko gledano so 93 % iz vode s tolinskimi nečistočami v sledovih, ostalo je amorfni ogljik.[11] Velikost delcev sega od prašnih drobcev do premera 10 m.[12]

Nastanek obročev ni povsem jasen. Po eni od teorij so nastali ob razpadu ledene lune, ki se je preveč približala planetu, po drugi pa vsebujejo obroči prvobitno snov, ki se zaradi bližine planeta ni mogla združiti v eno samo telo.

Saturnovi naravni sateliti

uredi

Neupoštevajoč stotine večjih delcev v obročih ima Saturn 62 naravnih satelitov,[13] od tega je 53 uradno poimenovanih. Največja luna Titan je večja od Merkurja in je edini naravni satelit v Osončju, ki ima omembe vredno atmosfero.[14]

Nekatere druge večje lune so Pan, Atlas, Prometej, Pandora, Epimetej, Jan, Mimas, Enkelad, Tetija, Telesto, Kalipso, Diona, Helena, Hiperion, Fojba , Japet in Rea.

Sklici

uredi
  1. 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 1,11 1,12 Williams, Dr. David R. (7. september 2006). »Saturn Fact Sheet« (v angleščini). NASA. Pridobljeno 31. julija 2007.
  2. Yeomans, Donald K. (13. julij 2006). »HORIZONS System«. NASA JPL. Pridobljeno 8. avgusta 2007. — At the site, go to the "web interface" then select "Ephemeris Type: ELEMENTS", "Target Body: Saturn Barycenter" and "Center: Sun".
  3. Orbital elements refer to the barycenter of the Saturn system, and are the instantaneous osculating values at the precise J2000 epoch. Barycenter quantities are given because, in contrast to the planetary centre, they do not experience appreciable changes on a day-to-day basis from to the motion of the moons.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 Seidelmann, P. Kenneth; Archinal, B. A.; A’hearn, M. F.; Conrad, A.; Consolmagno, G. J.; Hestroffer, D.; Hilton, J. L.; Krasinsky, G. A.; Neumann, G.; Oberst, J.; Stooke, P.; Tedesco, E. F.; Tholen, D. J.; Thomas, P. C.; Williams, I. P. (2007). »Report of the IAU/IAG Working Group on cartographic coordinates and rotational elements: 2006«. Celestial Mechanics and Dynamical Astronomy. 98 (3): 155–180. doi:10.1007/s10569-007-9072-y. ISSN 0923-2958.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 5,7 Podatek se nanaša na 1 bar atmosferskega pritiska
  6. NASA: Solar System Exploration: Planets: Saturn: Facts & Figures (angleško)
  7. Than, Ker (6. september 2007). »Length of Saturn's Day Revised«. Space.com. Pridobljeno 6. septembra 2007.
  8. Schmude, Richard W Jr (2001). »Wideband photoelectric magnitude measurements of Saturn in 2000« (v angleščini). Georgia Journal of Science. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2007. Pridobljeno 14. oktobra 2007.
  9. Brainerd, Jerome J. (27. oktober 2004). »Giant Gaseous Planets«. The Astrophysics Spectator. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. maja 2013. Pridobljeno 23. junija 2013.
  10. Russell, C.T.; Luhmann, J.G. (1997). »Saturn: Magnetic Field and Magnetosphere«. UCLA – IGPP Space Physics Center. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. aprila 2013. Pridobljeno 23. junija 2013.
  11. Poulet, F.; Cuzzi, J.N. (2002). »The Composition of Saturn's Rings«. Icarus. Zv. 160, št. 2. str. 350. Bibcode:2002Icar..160..350P. doi:10.1006/icar.2002.6967.
  12. Shafiq, Muhammad (2005). »Dusty Plasma Response to a Moving Test Change« (PDF). KTH Stockholm. Pridobljeno 23. junija 2013.
  13. Piazza, Enrico. »Saturn's Moons«. Cassini, Equinox Mission. JPL NASA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. julija 2010. Pridobljeno 22. junija 2010.
  14. Munsell, Kirk (6. april 2005). »The Story of Saturn«. NASA JPL. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. julija 2007. Pridobljeno 7. julija 2007.

Zunanje povezave

uredi