Pribina je bil do leta 833 knez Kneževine Nitre na ozemlju sedanje Slovaške in od leta 840 knez severnega dela frankovske Spodnje Panonije, * ok. 800, † 861.

Pribina
Pribina na reverzu srebrnika Prve slovaške republike za 10 kron]]
Knez Nitre (?)
Vladanje 825 –833
NaslednikMojmir I. Moravski
Knez Spodnje Panonije
Vladanje846–861
NaslednikKocelj
Rojstvook. 800
Nitra[1]
Smrt861({{padleft:861|4|0}})
PotomciKocelj
Muntimerus Sclav.[2]
Rodbina(?)

Njegova kariera je opisana v latinski zgodovini Conversio Bagoariorum et Carantanorum (Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev), napisani v Salzburgu v 870. letih.[3] Bil je prvi vladar slovanskega porekla, ki je na slovanskem ozemlju v Nitri zgradil krščansko cerkev, in prvi, ki je bil krščen.[4] Ko ga je napadel in od tam pregnal Mojmir I. Moravski,[5] je Pribina pobegnil k Ratbodu, prefektu Vzhodne marke.[5] Po sporu z Ratbodom je skupaj s sinom Kocljem pobegnil v Srem v Prvo bolgarsko cesarstvo.[5] Iz Srema se je vrnil k slovanskemu knezu Ratimirju v Spodnjo Panonijo in od tam zbežal na Kranjsko k tamkajšnjemu grofu Sallachu.[6] Po spravi z Ratbodom je od kralja Ludvika Nemškega leta 840 dobil v fevd del Spodnje Panonije okrog Blatenskega Kostela. Kot zvest frankovski vazal, verjetno z bavarskimi sorodstvenimi vezmi, je leta 847 postal dux (severne) Spodnje Panonije.[7]

Zgodnje življenje

uredi
 
Kneževina Nitra v času vladanja kneza Pribine

Obrobni zapis v Conversio Bagoariorum et Carantanorum, ki je zdaj vključen v njeno glavno besedilo, omenja, da je imel Pribina alodialna zemljišča v Nitravi ultra Danuvium, kjer je salzburški nadškof Adalram (821–836) posvetil cerkev.[8][9] Nitravo so zgodovinarji prepoznali kot Nitro na Slovaškem. Za Pribino velja, da je vladal veliki zgodnjesrednjeveški trdnjavi v tem mestu.[8][9] Posvetitev cerkve v Nitravi se je zgodila okoli leta 827. Cerkev zato velja za prvo cerkev v vsej vzhodni Evropi, katere obstoj je pisno dokumentiran.[8][10] Tega, da je bila cerkev posvečena za samega Pribino ali za njegovo ženo, se ne more dokazati.[11][12] Zdi se, da je bila njegova žena iz bavarske družine Wilhelminov.[8]

Sodobni zgodovinarji še vedno razpravljajo o tem, ali je Pribina posedoval Nitravo kot poročnik Mojmirja I., prvega znanega vladarja Moravske, ali pa je bil morda drugi ali tretji knez neodvisne slovanske kneževine Nitre.[11] Najboljši vir, ki opisuje njegovo življenje,[13] Conversio Bagoariorum et Carantanorum, ga nikoli ne omenja kot kneza (dux, gentilis). [13] omenja pa, da ga je od tam čez Donavo pregnal velikomoravski knez Mojmir I. kmalu potem, ko je okrog leta 833 Ratbod prevzel obrambo vzhodne meje Vzhodne Frankovske.[8][14][15]

Tavanje po Evropi

uredi

Po izgonu je Pribina pobegnil k Ratbodu, ki ga je predstavil Ludviku Nemškemu.[9] Kralj je Pribini ukazal, da se krsti v cerkvi v Traismauerju v Avstriji in nato s svojimi privrženci služi v Ratbodovi vojski.[8] Ratbod in Pribina sta se kmalu sprla in slednji je v strahu za svoje življenje skupaj s sinom Kocljem pobegnil v Prvo bolgarsko cesarstvo.[16] Bolgarski car Malamir je takrat ravno sklenil mir z Vzhodno Frankovsko, zato ga Pribina ni uspel prepričati, naj ukrepa proti Frankom.[17]

Pribina je zatem odšel v Spodnjo Panonijo, ki ji je vladal slovanski knez Ratimir.[16] Ker je bila Spodnja Panonija del Ratbodove prefekture, je bilo Ratimirjevo skrivanje Pribine enako uporu.[8] Ludvik Nemški je zato leta 838 poslal Ratboda na čelu velike bavarske vojske v Panonijo, da bi zatrl Ratimirja, toda Pribina in njegovi privrženci so se zatekli na Kranjsko k grofu Salachu.[8][16] Z njegovim posredovanjem ta se Ratbod in Pribina pobotala.[8][16]

Ludvik Nemški se je zdaj odločil rešiti trenutno nestabilnost v Spodnji Panoniji tako, da bi Pribina postal novi vladar te pokrajine.[8] 10. januarja 846 je kralj na zahtevo svojih privržencev podelil Pribini ozemlje ob reki Zali blizu Blatnega jezera, kjer naj bi vladal kot zvest vojvoda (dux) Ludvika Nemškega.[8][15][16]

Dux Spodnje Panonije

uredi
 
Kneževina Spodnja Panonija v času vladanja kneza Pribine

Pribinova glavna naloga je bila zbirati skupine Slovanov, ki so bežale iz različnih smeri, in jih ohraniti zveste Frankom.[16] Pribina je v ta namen začel leta 846 na ozemlju sodobnega Zalavárja, obkroženega z gozdovi in močvirji ob reki Zali, graditi veliko trdnjavo kot sedež svoje oblasti.[15][17][18] Njegov izjemno dobro utrjen grad, ki je postal znan kot Blatnograd[19] ali Moosburg (Močvirska trdnjava), je služil kot branik tako proti Bolgarom kot proti Moravcem.[15][17][18] Pribinova oblast je segala od reke Rabe na severu do Pécsa na jugovzhodu in Ptuja na zahodu.[20]

Pribina se je lotil pokristjanjevanja lokalnega prebivalstva in gradenj cerkva v regiji.[15] Na njegovo željo je salzburški nadškof posvetil več cerkva v Spodnji Panoniji, med njimi eno v današnjem Pécsu.[21] Samostanu Niederaltaich je podaril tristo domačij in vinogradov ob kolenu reke Zale, kar je leta 860 potrdil kralj Ludvik Nemški.[22]

Zdi se, da je imel Pribina vidno vlogo na pohodih Ludvika Nemškega proti Mojmirju I. Moravskemu.[23] Leta 846, na primer, mu je Ludvik Nemški na pohodih na Bavarskem velikodušno podaril sto domačij, domnevno zato, da bi pomagal oskrbeti Pribinove čete za prihajajoči pohod.[24] Še več, Ludvik Nemški je leta 847 vse Pribinove beneficije ob Blatnem jezeru, razen tistih, ki jih je dobil od salzburškega nadškofa, spremenil v osebno lastnino, da bi ga nagradil za njegovo zvesto službo, verjetno v nedavnih akcijah proti Čehom in Moravcem.[25]

Pribinovo smrt spremlja nekaj nejasnosti.[26] Pribina je bil morda ubit v bitki z Moravci, ki so podprli Ludvikovega sina Karlmana v uporu proti očetu, ali pa ga je Karlman ujel in predal Moravcem.[26][27] Ludvik Nemški je za vladarja Spodnje Panonije leta 864 imenoval Pribinovega sina Koclja.[28]

Sklici

uredi
  1. Slovenska biografijaZnanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. — ISSN 2350-5370
  2. Wolfram 1979, str. 179ff.
  3. Goldberg 2006, str. 16., 83-84.
  4. Spiesz et al. 2006, str. 20.
  5. 5,0 5,1 5,2 Curta 2006, str. 333
  6. Klaić Vjekoslav (1899): Povijest Hrvata od najstarijih vremena do svršetka XIX. Stolječa. Svezak prvi. Zagreb, Knjižara Lav. Hartmana. Str. 51.
  7. Štih, Peter (2001). Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku: Osnovne poteze zgodovinskega razvoja od začetka 6. do konca 9. stoletja. Ljubljana, Filozofska fakulteta. str. 74.
  8. 8,00 8,01 8,02 8,03 8,04 8,05 8,06 8,07 8,08 8,09 8,10 Goldberg 2006, str. 84.
  9. 9,0 9,1 9,2 Bowlus 1994, str. 105.
  10. Bartl 2002, str. 17.
  11. 11,0 11,1 Vlasto 1970, str. 24.
  12. Sommer et al. 2007, str. 221.
  13. 13,0 13,1 SZŐKE, Béla Miklós. A KÁRPÁT-MEDENCE A KAROLING-KORBAN ÉS A MAGYAR HONFOGLALÁS, str. 2.
  14. Bowlus 1994, str. 101, 104, 106.
  15. 15,0 15,1 15,2 15,3 15,4 Bartl 2002, str. 19.
  16. 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 16,5 Bowlus 1994, str. 104
  17. 17,0 17,1 17,2 Róna-Tas 1999, str. 243.
  18. 18,0 18,1 Goldberg 2006, str. 85.
  19. Chropovský 1989, str. 73.
  20. Luthar 2008, str. 105.
  21. Curta 2006, str. 134.
  22. Bowlus 1994, str. 134.
  23. Goldberg 2006, str. 139.
  24. Goldberg 2006, str. 139–140.
  25. Goldberg 2006, str. 142.
  26. 26,0 26,1 Róna-Tas 1999, str. 244.
  27. Bartl 2002, str. 20.
  28. Goldberg 2006, str. 273–274.
  • Bartl, Július (2002). Slovak History: Chronology & Lexicon. Bolchazy-Carducci Publishers. ISBN 0-86516-444-4.
  • Bowlus, Charles R. (1994). Franks, Moravians and Magyars: The Struggle for the Middle Danube, 788–907. University of Pennsylvania Press. ISBN 0-8122-3276-3.
  • Chropovský, Bohuslav (1989), The Slavs: Their Significance, Political and Cultural History, Prague: Orbis Press Agency
  • Curta, Florin (2006). Southeastern Europe in the Middle Ages, 500–1250. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-89452-4.
  • Goldberg, Eric J. (2006). Struggle for Empire: Kingship and Conflict under Louis the German, 817–876. Cornell University Press. ISBN 978-0-8014-7529-0.
  • Kirschbaum, Stanislav J. (2007). Historical Dictionary of Slovakia. Scarecrow Press, Inc. ISBN 978-0-8108-5535-9.
  • Luthar, Oto (2008). The Land Between: A History of Slovenia. Peter Lang. ISBN 978-3-631-57011-1.
  • Róna-Tas, András (1999). Hungarians and Europe in the Early Middle Ages: An Introduction to Early Hungarian History. Central European University Press. ISBN 978-963-9116-48-1.
  • Sommer, Petr; Třeštík, Dušan; Žemlička, Josef; Opačić, Zoë (2007). Bohemia and Moravia. In: Berend, Nora (2007); Christianization and the Rise of Christian Monarchy: Scandinavia, Central Europe and Rus’, c. 900–1200; Cambridge University Press; ISBN 978-0-521-87616-2.
  • Spiesz, Anton; Caplovic, Dusan; Bolchazy, Ladislaus J. (2006). Illustrated Slovak History: A Struggle for Sovereignty in Central Europe. Bolchazy-Carducci Publishers, Inc. ISBN 978-0-86516-426-0.
  • Vlasto, A. P. (1970). The Entry of the Slavs into Christendom: An Introduction to the Medieval History of the Slavs. Cambridge University Press. ISBN 0-521-07459-2.
  • Wolfram, Herwig (1979). Conversio Bagoariorum et Carantanorum: Das Weissbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien. Böhlau Quellenbücher. ISBN 978-3-205-08361-0.