Leonid Brežnjev: Razlika med redakcijama

|caption=Brežnjev leta 1972}}

 

 

 

Leta 1950 je postal član [[vrhovni sovjet Sovjetske zveze|Vrhovnega sovjeta Sovjetske zveze]] in dve leti kasneje še član [[Centralni komite Komunistične partije Sovjetske zveze|Centralnega komiteja]] Komunistične partije Sovjetske zveze, prvi sekretar CK KP Moldavije in nato še Kazahstana. Pod okriljem [[Nikita Hruščov|Hruščova]] je kmalu napredoval do člana Politbiroja in celo predsednika prezidija Vrhovnega sovjeta ZSSR (1960-64) ter (2.) sekretarja CK KPSZ (1964), ko je Brežnjev in njegova skupina, pod vodstvom glavnega sovjetskega ideologa Mihaila Suslova, organizirala prevrat, ga je oktobra 1964 nasledil na mestu [[generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze|prvega sekretarja KP]] (1966 je bil obnovljen naziv funkcije generalni sekretar).

 

 

V zadnjih letih življenja se mu je močno poslabšalo zdravje; doživel je več [[kap]]i, v tem obdobju je postal odvisen od uspavalnih tablet in pričel vedno več piti ter kaditi. Njegova nečimrnost je prerasla v [[kult osebnosti]]. 1977 je prevzel od Nikolaja Podgornega, ki ga je prisilno upokojil, že drugič tudi funkcijo predsednika prezidija Vrhovnega sovjeta ZSSR, torej formalnega državnega poglavarja. Ob smrti konec leta 1982, ko je bil poleg heroja socialističnega dela tudi že štirikratni heroj Sovjetske zveze (in od 1976 celo maršal Sovjetske zveze; nasploh je bil znan po "kolekcionarstvu" različnih odlikovanj, skupaj naj bi jih imel 114), so mu priredili enega najveličastnejših [[pogreb]]ov v zgodovini, ki so se ga udeležili predstavniki 77 držav. Na položaju voditelja Sovjetske zveze (generalnega sekretarja KPSZ) ga je nasledil [[Jurij Andropov]], medtem ko je njegov "varovanec" [[Konstantin Černenko|Konstantin Černjenko]] moral počakati še dobro leto na prevzem vodilne funkcije.

 

== Zgodnje življenje in zgodnja kariera ==

 

V letih 1935-1936 je Brežnjev odšel na služenje vojaškega roka in po usposabljanju v tankovski šoli postal politični komisar v oklepni konjeniški četi. Leta 1936 je bil tudi direktor Višjega tehničnega inštituta za metalurške študije v Dneprodzerźinsku, preden je bil premeščen v glavno mesto regije Dnepropetrovsk. Tu je leta 1939 postal partijski sekretar, zadolžen za vodenje pomembne vojaške industrije v mestu.

Brežnjeva zunanja politika se je zapisala v zgodovino pod definicijo "doktrine Brežnjeva" (znane tudi kot teorija ali "doktrina omejene suverenosti"), ki je bila določena v programski intervenciji na V kongresu Poljske združene delavske stranke ( 12. novembra 1968). V obdobju, ko je Aleksander Dubček poskušal sprožiti program liberalizacije komunističnega sistema na [[Češkoslovaška|Češkoslovaškem]], je Brežnjev podpiral agresivno politiko, ki je videla Sovjetsko zvezo kot edina, ki je kot vodilna država [[Komunizem|komunizma]] upravičena, da poseže, tudi vojaško, v poslovnih notranjostih držav, zaveznic [[Varšavski pakt|Varšavskega pakta]] (ki so tako uživale le omejeno suverenost). Tako je bila leta 1968 upravičena invazija Varšavskega pakta na Češkoslovaško, ki je končala praško pomlad. Tudi invazija na [[Afganistan]] v podporo komunističnih čet v državi in ​​širjenje sovjetskega vpliva na Bližnjem vzhodu, v [[Azija|Aziji]] (podpora [[Severni Vietnam|Severnemu Vietnamu]] proti [[Kambodža|Kambodži]]) in Afriki (intervencije v [[Angola|Angoli]] in [[Etiopija|Etiopiji]] v podporo Menghistuju), katerih cilj je bil krepitev teže ZSSR v svetu, je treba uokviriti v novi sovjetski ekspanzionizem, ki ga je vsilil Brežnjev.{{sfn|Service|2009|p=426}}

 

[[Slika:Prunariu with Brejnev.jpg|sličica|253x253_pik|Brežnjev (drugi od leve) 1. junija 1981]]

V sedemdesetih letih je bil tudi glavni sogovornik Ostpolitik zahodnonemškega kanclerja Willyja Brandta. [[Jugoslavija|Jugoslavijo]] maršala [[Josip Broz - Tito|Tita]] je odstranil iz ideološke in politične izolacije, na katero jo je obsodil Stalin, in začel kolaborativne odnose s Francijo (sovjetski voditelji so bili prisrčno sprejeti v državi, ki jo je vodil Gaullist). Leta 1975 je podpisal Helsinške sporazume, s katerimi so bile priznane in sprejete obstoječe meje med evropskimi državami, vključno s tistim, ki je [[Nemčija|Nemčijo]] razdelil na dve ločeni in suvereni politični entiteti in v zameno za implicitno priznanje sovjetske oblasti v Vzhodni Evropi „ZSSR se je zavezala, da bo spoštovala človekove pravice. Odnosi z Zahodom so se leta 1981 še poslabšali zaradi represivne sovjetske politike proti [[Poljska|Poljski]] in prav to vprašanje je prispevalo k dokončni odstranitvi nekaterih najpomembnejših evropskih komunističnih strank iz sovjetskega vpliva. Malo pred smrtjo je ponovno odprl nekatera pogajanja z [[Ljudska republika Kitajska|Ljudsko republiko Kitajsko]].{{sfn|Bacon|Sandle|2002|p=9}}

[[Kategorija:Pokopani v nekropoli ob kremeljskem zidu]]

[[Kategorija:Leonid Brežnjev| ]]