„PRILOGA XIV

Smernice za dejavnosti, specifične za določanje emisij zaradi letalskih dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES

1.   MEJE IN POPOLNOST

Smernice, specifične za dejavnosti iz te priloge, se uporabljajo za spremljanje in sporočanje emisij iz letalskih dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES. Priloga II za izgorevanje goriv se za mobilne vire, kot so zrakoplovi, ne uporablja.

Vključijo se vsi leti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES, ki jih opravi operator zrakoplova med poročevalnim obdobjem. Za ugotavljanje edinstvenega operatorja zrakoplova, kakor je opredeljen v členu 3(o) Direktive 2003/87/ES, ki je odgovoren za let, se uporabi klicna koda, ki se uporablja za kontrolo zračnega prometa (ATC). Klicna koda je označevalnik Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO) v polju 7 načrta leta ali, če ni na voljo, registrska oznaka zrakoplova. Če istovetnost operatorja zrakoplova ni znana, velja za operatorja zrakoplova lastnik zrakoplova, razen če pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, kdo je operator zrakoplova.

2.   DOLOČITEV EMISIJ CO2

Emisije CO2 iz letalskih dejavnosti se izračunajo po formuli:

emisije CO2 = poraba goriva * faktor emisije

2.1.   IZBIRA METODOLOGIJE

Operator zrakoplova v načrtu za spremljanje določi, katera metodologija spremljanja se uporablja za vsako vrsto zrakoplova. Če namerava operator zrakoplova uporabiti zakupljen zrakoplov ali druge vrste zrakoplovov, ki ob predložitvi pristojnemu organu še niso vključeni v načrt za spremljanje, mora operator zrakoplova v načrt za spremljanje vključiti opis postopka, uporabljen za določitev metodologije spremljanja za te dodatne vrste zrakoplovov. Operator zrakoplova zagotovi, da se metodologija spremljanja, potem ko je bila izbrana, dosledno uporablja.

Operator zrakoplova v načrtu za spremljanje za vsako vrsto zrakoplova določi:

(a)	katera formula za izračun bo uporabljena (metoda A ali B);

(b)	podatkovni vir, uporabljen za določitev podatkov o polnjenju z gorivom in gorivu v rezervoarju, ter metode za prenos, shranjevanje in priklic teh podatkov;

(c)	katera metoda se uporablja za določitev gostote, kjer je primerno. Kadar so uporabljene korelacijske tabele za gostoto in temperaturo, operator podrobno navede vir teh podatkov.

Za točki (b) in (c), kadar je to potrebno zaradi posebnih okoliščin, kot so dobavitelji goriva, ki ne morejo zagotoviti vseh podatkov, potrebnih za določeno metodologijo, lahko ta seznam uporabljenih metodologij vsebuje seznam odstopanj od splošne metodologije za določena letališča.

2.2.   PORABA GORIVA

Poraba goriva je izražena kot gorivo, porabljeno v masnih enotah (tonah) med poročevalnim obdobjem.

Porabo goriva je treba spremljati za vsak let in za vsako gorivo ter mora vključevati gorivo, ki ga je porabil pomožni motor, kot je predvideno v spodnjih formulah za izračun. Podatki o polnjenju z gorivom se lahko določijo na podlagi meritev dobavitelja goriva, kot so dokumentirane v evidencah o dobavi goriva ali v računih za vsak let. Druga možnost je, da se podatki o polnjenju z gorivom določijo z merilnimi sistemi na krovu zrakoplova. Podatki se pridobijo od dobavitelja goriva, iz evidenc v dokumentaciji o masi in ravnotežju ali tehničnega dnevnika zrakoplova oziroma se z zrakoplova elektronsko prenesejo operatorju zrakoplova. Podatki o gorivu v rezervoarjih se lahko določijo z merilnimi sistemi na krovu zrakoplova, iz evidenc v dokumentaciji o masi in ravnotežju ali tehničnega dnevnika zrakoplova oziroma se z zrakoplova elektronsko prenesejo operatorju zrakoplova.

Operator izbere metodo, ki zagotavlja najbolj popolne in pravočasne podatke ob najmanjši dopustni negotovosti brez nerazumno visokih stroškov.

2.2.1.   FORMULE ZA IZRAČUN

Dejansko porabljeno gorivo se izračuna po eni od naslednjih formul:

METODA A: Uporabi se naslednja formula: dejanska poraba goriva za vsak let (v tonah) = količina goriva v rezervoarjih zrakoplovov po koncu polnjenja z gorivom za zadevni let (v tonah) – količina goriva v rezervoarjih zrakoplovov po koncu polnjenja z gorivom za naslednji let (v tonah) + polnjenje z gorivom za zadevni naslednji let (v tonah) Če se za zadevni let ali naslednji let gorivo ne polni, se količina goriva v rezervoarjih zrakoplovov določi ob odblokiranju za zadevni let ali naslednji let. V izjemnem primeru, ko zrakoplov po letu, za katerega se spremlja poraba goriva, izvaja dejavnosti, ki niso let, kot so večja vzdrževalna dela, ki vključujejo praznjenje rezervoarjev, lahko operator zrakoplova nadomesti podatke „količina goriva v rezervoarjih zrakoplovov po koncu polnjenja z gorivom za naslednji let + polnjenje z gorivom za zadevni naslednji let“ s podatki „količina goriva, ki je ostalo v rezervoarjih ob začetku naslednje dejavnosti zrakoplova“, kot so evidentirani v tehničnem dnevniku.

METODA B: Uporabi se naslednja formula: dejanska poraba goriva za vsak let (v tonah) = količina goriva, ki ostane v rezervoarjih zrakoplova ob zablokiranju ob koncu predhodnih letov (v tonah) + polnjenje z gorivom za zadevni let (v tonah) – količina goriva v rezervoarjih ob zablokiranju ob koncu zadevnega leta (v tonah) Lahko se šteje, da je trenutek zablokiranja enak trenutku izključitve motorja. Če zrakoplov pred poletom, za katerega se meri poraba goriva, ni opravil poleta, lahko operatorji zrakoplova namesto „količine goriva, ki ostane v rezervoarjih zrakoplova ob zablokiranju ob koncu predhodnih letov“ navedejo količino goriva, ki je ostala v rezervoarjih zrakoplova ob koncu predhodne dejavnosti zrakoplova, kot je evidentirana v tehničnih dnevnikih.

2.2.2.   ZAHTEVE GLEDE KOLIČINSKE OPREDELITVE

Stopnja 1

Poraba goriva v poročevalnem obdobju je določena z največjo dopustno negotovostjo, manjšo od ± 5 %.

Stopnja 2

Poraba goriva v poročevalnem obdobju je določena z največjo dopustno negotovostjo, manjšo od ± 2,5 %.

Operatorji zrakoplovov s povprečnimi sporočenimi letnimi emisijami v preteklem obdobju trgovanja (ali konservativno oceno ali projekcijo, če sporočene emisije niso na voljo ali se ne uporabljajo več), ki so enake ali manjše od 50 kiloton fosilnega CO2, za glavne tokove vira kot minimum uporabljajo stopnjo 1. Vsi drugi operatorji zrakoplovov za glavne tokove vira uporabljajo stopnjo 2.

2.2.3.   GOSTOTA GORIVA

Če je količina polnjenja z gorivom ali količina goriva, preostalega v rezervoarjih, določena v prostorninskih enotah (litrih ali m3), operator zrakoplova to količino pretvori iz prostornine v maso, tako da uporabi vrednosti dejanske gostote. Dejanska gostota pomeni gostoto, izraženo kot kg/liter in določeno za veljavno temperaturo za določeno meritev. Če ni mogoče uporabiti merilnih sistemov na krovu, je dejanska gostota tista, ki jo izmeri dobavitelj goriva ob polnjenju z gorivom in ki je evidentirana na računu za gorivo ali dobavnici. Če take informacije niso na voljo, se dejanska gostota določi iz temperature goriva med točenjem, ki jo zagotovi dobavitelj ali ki je posebej določena za letališče, na katerem poteka polnjenje z gorivom, ob uporabi standardnih korelacijskih tabel za temperaturo in gostoto. Le v primerih, za katere je pristojnemu organu zadovoljivo dokazano, da dejanskih vrednosti ni na voljo, se uporabi standardni faktor gostote 0,8 kg/liter.

2.3.   FAKTOR EMISIJE

Za vsako letalsko gorivo se uporabljajo naslednji referenčni dejavniki, izraženi kot t CO2/t goriva, na podlagi referenčnih neto kaloričnih vrednosti in faktorjev emisije, opredeljenih v oddelku 11 Priloge I.

Tabela 1

Faktorji emisij za letalska goriva

Gorivo	Faktor emisije (tCO2/t goriva)
Letalski bencin (AvGas)	3,10
Bencin za reaktivne motorje (Jet B)	3,10
Kerozin za reaktivne motorje (Jet A1 ali Jet A)	3,15

Ta pristop se za namene poročanja šteje kot stopnja 1.

Za alternativna goriva, za katera niso bile določene referenčne vrednosti, se faktorji emisije, specifični za dejavnost, določijo, kot je opredeljeno v oddelkih 5.5 in 13 Priloge I. V takih primerih se neto kalorična vrednost določi in sporoči kot opomba. Če alternativno gorivo vsebuje biomaso, veljajo zahteve za spremljanje in poročanje o vsebnosti biomase iz Priloge I.

Za komercialno tržena goriva se faktor emisije ali vsebnost ogljika, na kateri temelji, vsebnost biomase in neto kalorična vrednost lahko izpelje iz evidence o nakupu za zadevno gorivo, ki ga je dobavil dobavitelj goriva, če je bilo dobljeno na podlagi sprejetih mednarodnih standardov.

3.   OCENA NEGOTOVOSTI

Operator zrakoplova razume glavne vire negotovosti pri izračunu emisij. Če operator zrakoplova opredeli vire negotovosti in z njimi povezane stopnje negotovosti, se od operatorjev zrakoplovov ne zahteva podrobna ocena negotovosti, kot je določena v oddelku 7.1 Priloge I. Te informacije se uporabijo pri izbiri metodologije spremljanja v skladu z oddelkom 2.2.

Kadar se polnjenja z gorivom določajo samo na podlagi fakturne količine goriva ali drugih ustreznih informacij, ki jih zagotovi dobavitelj goriva, kot so dobavnice za točenje goriva za posamezen let, se ne zahteva dodatnega dokaza o s tem povezani stopnji negotovosti.

Kadar se za merjenje polnjenja z gorivom uporabljajo sistemi na krovu, je stopnja negotovosti, povezana z merjenji goriva, podprta s spričevali o kalibraciji. Če takih spričeval ni na voljo, operatorji zrakoplova:

—	zagotovijo specifikacije proizvajalca zrakoplova, ki določajo stopnje negotovosti merilnih sistemov za gorivo na krovu, in

—	zagotovijo dokaze o opravljanju rutinskih preverjanj zadovoljivega delovanja merilnih sistemov za gorivo.

Negotovosti za vse druge sestavne dele metodologije spremljanja lahko temeljijo na konservativni strokovni presoji ob upoštevanju ocenjenega števila letov v poročevalnem obdobju. Nobene zahteve ni, da bi morali upoštevati kumulativne učinke vseh sestavnih delov merilnega sistema na negotovost letnih podatkov o dejavnosti.

Operator zrakoplova redno navzkrižno preverja količino polnjenja z gorivom, kot je navedena v računih, in količino polnjenja z gorivom, navedeno z merjenjem na krovu, ter sprejme popravne ukrepe v skladu z oddelkom 10.3.5, če opazi odstopanja.

4.   POENOSTAVLJENI POSTOPKI ZA MALE ONESNAŽEVALCE

Operatorji zrakoplovov, ki v treh zaporednih štirimesečnih obdobjih opravijo manj kot 243 letov na posamezno obdobje, in operatorji zrakoplovov, ki opravijo lete, katerih skupne letne emisije so nižje od 10 000 ton CO2 letno, se štejejo za male onesnaževalce.

Operatorji zrakoplovov, ki so mali onesnaževalci, lahko ocenijo porabo goriva z orodji, ki jih uporablja Eurocontrol ali druga zadevna organizacija, ki lahko obdelajo vse pomembne informacije o zračnem prometu, kot so tiste, na voljo Eurocontrolu. Veljavna orodja se uporabijo samo, če jih je odobrila Komisija, vključno z uporabo korekcijskih faktorjev za izravnavo kakršnih koli netočnosti metod modeliranja.

Operator zrakoplova, ki uporablja poenostavljeni postopek in v poročevalnem letu preseže prag za male onesnaževalce, o tem obvesti pristojni organ. Če operator zrakoplova pristojnemu organu ne dokaže zadovoljivo, da od naslednjega poročevalnega obdobja dalje ne bo več presegel praga, operator zrakoplova posodobi načrt za spremljanje, da tako izpolni zahteve za spremljanje iz oddelkov 2 in 3. Revidirani načrt za spremljanje se brez nepotrebnega odlašanja predloži v odobritev pristojnemu organu.

5.   PRISTOPI ZA VRZELI PODATKOV

Operator zrakoplova sprejme vse potrebne ukrepe za preprečitev, da bi prihajalo do manjkajočih podatkov, tako da izvaja ustrezne nadzorne dejavnosti iz oddelka od 10.2 do 10.3 Priloge I k tem smernicam.

Če pristojni organ, operator zrakoplova ali preveritelj odkrije, da za let, ki ga vključuje Priloga I k Direktivi 2003/87/ES, manjka del podatkov, potrebnih za določitev emisij, zaradi okoliščin, ki jih operator zrakoplova ne more nadzirati, in da teh podatkov ni mogoče določiti z nadomestno metodo, opredeljeno v načrtu za spremljanje, lahko operator emisije za ta let oceni z orodji, navedenimi v zgornjem oddelku 4. Količina emisij, za katere se uporabi tak pristop, je podrobno opredeljena v letnem poročilu o emisijah.

6.   NAČRT ZA SPREMLJANJE

Operatorji zrakoplovov predložijo načrt za spremljanje v odobritev pristojnemu organu vsaj štiri mesece pred začetkom prvega poročevalnega obdobja.

Pristojni organ zagotovi, da operator zrakoplova pregleda načrt za spremljanje pred začetkom vsakega obdobja trgovanja in, če je to primerno, predloži revidiran načrt za spremljanje. Po predložitvi načrta za spremljanje zaradi poročanja o emisijah od 1. januarja 2010 se načrt za spremljanje pregleda pred začetkom obdobja trgovanja, ki se začne leta 2013.

Pri izvajanju takega pregleda operator zrakoplova za pristojni organ zadovoljivo oceni, ali je mogoče metodologijo spremljanja spremeniti, da bi izboljšali kakovost sporočenih podatkov brez nerazumno visokih stroškov. Morebitne predlagane spremembe metodologije spremljanja je treba sporočiti pristojnemu organu. Za znatne spremembe metodologije spremljanja, zaradi katerih je potrebna posodobitev načrta za spremljanje, je potrebna odobritev pristojnega organa. Znatne spremembe vključujejo:

—	spremembo povprečnih sporočenih letnih emisij, zaradi katere mora operator zrakoplova uporabiti drugo stopnjo, kot je določeno v oddelku 2.2.2,

—	spremembo števila poletov ali skupnih letnih emisij, zaradi katere operator zrakoplova preseže prag za male onesnaževalce, kot je določeno v oddelku 4,

—	znatne spremembe uporabljene vrste goriv.

Z odstopanjem od oddelka 4.3 v Prilogi I načrt za spremljanje vsebuje naslednje informacije:

Za operatorje zrakoplovov:

(1)	identifikacijo operatorja zrakoplova, klicno kodo ali drugi edinstveni označevalnik, ki se uporablja za namene kontrole zračnega prometa, kontaktne podatke operatorja zrakoplova in odgovorne osebe pri operatorju zrakoplova, kontaktni naslov;

(2)	identifikacijo različice načrta za spremljanje;

(3)

začetni seznam vrst zrakoplovov v floti, upravljani ob predložitvi načrta za spremljanje, in število zrakoplovov po vrsti ter okvirni seznam dodatnih vrst zrakoplovov, za katere se pričakuje, da bodo uporabljani, vključno z ocenjenim številom zrakoplovov po vrsti in tokov goriva (vrst goriva), povezanih z vsako vrsto zrakoplova;

(4)	opis postopkov, sistemov in odgovornosti, ki se uporabljajo za spremljanje popolnosti seznama virov emisij v letu spremljanja, tj. zaradi zagotovitve popolnosti spremljanja in sporočanja emisij za zrakoplove v lasti in zakupu;

(5)	opis postopkov, uporabljenih za spremljanje popolnosti seznama letov, upravljanih pod edinstvenim označevalnikom letališč vzleta in pristanka, in postopkov, uporabljenih za določitev, ali so leti vključeni v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES, kar zagotavlja popolnost in izogibanje dvojnemu štetju;

(6)	opis pridobivanja podatkov, dejavnosti ravnanja s podatki in nadzornih dejavnosti, dejavnosti nadzora in zagotavljanja kakovosti, vključno z vzdrževanjem in kalibracijo merilne opreme (glej oddelek 10.3 Priloge I);

(7)	če je primerno, informacije o ustreznih povezavah z dejavnostmi na podlagi sistema Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) in drugih sistemov okoljskega upravljanja (npr. ISO14001:2004), zlasti o postopkih in nadzoru v zvezi s spremljanjem in poročanjem o emisijah toplogrednih plinov.

Poleg točk od 1 do 7 načrt za spremljanje za vse operatorje zrakoplovov, razen malih onesnaževalcev, ki želijo uporabiti poenostavljeni postopek iz zgornjega oddelka 4, vsebuje:

(8)

opis metod za spremljanje porabe goriva za zrakoplove v lasti in zakupu, ki vključuje: (a) izbrano metodologijo (metoda A ali metoda B) za izračun porabe goriva; če se ne uporabi ista metoda za vse vrste zrakoplovov, je treba predložiti utemeljitev tega pristopa in seznam, ki podrobno določa, katera metoda se uporablja pod katerimi pogoji; (b) postopke za merjenje polnjenja z gorivom in goriva v rezervoarjih, vključno z izbranimi stopnjami, opis vključenih merilnih instrumentov in postopke za evidentiranje, priklic, prenos in shranjevanje informacij glede meritev, če je primerno; (c) postopek za zagotovitev, da bo skupna negotovost meritev goriva skladna z zahtevami izbrane stopnje, kar se nanaša na spričevala o kalibraciji merilnih sistemov, nacionalne zakone, določbe v pogodbah s strankami ali standarde točnosti dobaviteljev goriva;

(9)	postopke za merjenje gostote, uporabljene za polnjenja z gorivom in gorivo v rezervoarjih, vključno z opisom uporabljenih merilnih instrumentov, ali, če merjenje ni izvedljivo, uporabljeno standardno vrednost in utemeljitev tega pristopa;

(10)	faktorje emisije, uporabljene za vsako vrsto goriva, ali, v primeru alternativnih goriv, metodologije za določitev faktorjev emisije, vključno s pristopom pri vzorčenju, metodami analize, opisom uporabljenih laboratorijev in njihove akreditacije in/ali njihovih postopkov za zagotavljanje kakovosti.

Poleg točk od 1 do 7 načrt za spremljanje pri malih onesnaževalcih, ki želijo uporabiti poenostavljeni postopek iz zgornjega oddelka 4, vsebuje:

(11)	dokaze o doseganju pragov, opredeljenih za male onesnaževalce v oddelku 4;

(12)	potrditev, katero orodje iz oddelka 4 bo uporabljeno, vključno z opisom orodja.

Pristojni organ lahko od operatorja zrakoplova zahteva, naj za predložitev načrta za spremljanje uporabi elektronsko predlogo. Komisija lahko objavi standardizirano elektronsko predlogo ali specifikacijo oblike datoteke. V tem primeru pristojni organ sprejme, da operator zrakoplova uporabi te predloge ali specifikacije, razen če predloga pristojnega organa zahteva vnos vsaj istih podatkov.

7.   OBLIKA POROČANJA

Operatorji zrakoplovov za poročanje o letnih emisijah uporabijo obliko iz spodnjega oddelka 8. Pristojni organ lahko od operatorja zrakoplova zahteva, naj za predložitev letnega poročila o emisijah uporabi elektronsko predlogo. Komisija lahko objavi standardizirano elektronsko predlogo ali specifikacijo oblike datoteke. V tem primeru pristojni organ sprejme, da operator zrakoplova uporabi te predloge ali specifikacije, razen če predloga pristojnega organa zahteva vnos vsaj istih podatkov.

Emisije v poročilu se zaokrožijo na tone CO2. Faktorji emisije se zaokrožijo tako, da vključujejo le števke, pomembne za izračun emisij in namene poročanja. Pri vseh števkah za izračun se uporabi poraba goriva na let.

8.   VSEBINA LETNEGA POROČILA O EMISIJAH

Vsak operator zrakoplova v letno poročilo o emisijah vključi naslednje informacije:

(1)	podatke, ki identificirajo operatorja zrakoplova, kakor je določeno v Prilogi IV Direktive 2003/87/ES, in klicno kodo ali druge edinstvene označevalnike, ki se uporabljajo za namene kontrole zračnega prometa, ter ustrezne kontaktne podatke;

(2)	ime in naslov preveritelja poročila;

(3)	poročevalno leto;

(4)	sklic na ustrezni odobreni načrt za spremljanje in številko njegove različice;

(5)	ustrezne spremembe v dejavnostih in odstopanja od odobrenega načrta za spremljanje med poročevalnim obdobjem;

(6)	registrske številke in vrste zrakoplovov, uporabljenih v obdobju, vključenem v poročilu, zaradi izvajanja letalskih dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES, ki jih je opravil operator zrakoplova;

(7)	skupno število letov, vključenih v poročilu;

(8)	podatke v skladu s spodnjo tabelo 2;

(9)	opombe: količino biomase, uporabljene kot gorivo v poročevalnem letu (v tonah ali m3), navedeno po vrsti goriva.

Tabela 2

Oblika poročanja za letne emisije iz letalskih dejavnosti

Parameter	Enote	Tok vira			Skupaj
		Vrsta goriva 1	Vrsta goriva 2	Vrsta goriva n
Ime goriva
Viri emisije ob uporabi vsake vrste toka vira (splošne vrste zrakoplovov)
Skupna poraba goriva	t
Neto kalorična vrednost goriva (2)	TJ/t
Faktor emisije tega goriva	t CO2/t ali t CO2/TJ
Skupne zbirne emisije CO2 iz vseh upravičenih letov, ki uporabljajo to gorivo	t CO2
pri katerih je država članica odhoda ista kot država članica prihoda (domači leti)	t CO2
pri katerih gre za vse druge lete (mednarodne lete v EU in zunaj EU)	t CO2
Zbirne emisije CO2 iz vseh letov, pri katerih je država članica odhoda ista kot država članica prihoda (domači leti):
Država članica 1	t CO2
Država članica 2	t CO2
Država članica n	t CO2
Zbirne emisije CO2 iz vseh odhodnih letov iz posamezne države članice v drugo državo članico ali tretjo državo  (3) :
Država članica 1	t CO2
Država članica 2	t CO2
Država članica n	t CO2
Zbirne emisije CO2 iz vseh dohodnih letov v posamezno državo članico iz tretje države  (3) :
Država članica 1	t CO2
Država članica 2	t CO2
Država članica n	t CO2

Vsak operator zrakoplova v letno poročilo o emisijah vključi naslednje informacije kot prilogo:

—	Letne emisije in letno število letov na letališčih vzleta in pristanka.

Operator lahko zahteva, da se ta priloga obravnava kot zaupna informacija.

9.   PREVERJANJE

Poleg zahtev po preverjanju iz oddelka 10.4 Priloge I preveritelj upošteva naslednje:

—	popolnost podatkov o letih in emisijah v primerjavi s podatki o zračnem prometu, kot jih je zbral Eurocontrol,

—	skladnost med sporočenimi podatki ter dokumentacijo o masi in ravnotežju,

—	skladnost med zbirnimi podatki o porabi goriva in podatki o kupljenem ali kako drugače dobavljenem gorivu za zrakoplov, ki izvaja letalsko dejavnost.“

„PRILOGA XV

Smernice za dejavnosti, specifične za določanje podatkov o tonskih kilometrih iz letalskih dejavnosti za namen vloge v skladu s členom 3e ali 3f Direktive 2003/87/ES

1.   UVOD

Ta priloga vsebuje splošne smernice za spremljanje, sporočanje in preverjanje podatkov o tonskih kilometrih za letalske dejavnosti, navedene v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES.

Priloga I se uporablja za spremljanje, sporočanje in preverjanje podatkov o tonskih kilometrih, če je to primerno. V ta namen se sklicevanja na emisije razlagajo kot sklicevanja na podatke o tonskih kilometrih. Oddelki 4.1, 4.2, 5.1, od 5.3 do 5.7, od 6 do 7 in od 11 do 16 Priloge I se ne uporabljajo za podatke o tonskih kilometrih.

2.   MEJE IN POPOLNOST

Smernice, specifične za dejavnosti iz te priloge, se uporabljajo za spremljanje in sporočanje podatkov o tonskih kilometrih iz letalskih dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES. Vključijo se vsi leti iz Priloge I k navedeni direktivi, ki jih opravi operator zrakoplova med poročevalnim obdobjem.

Za ugotavljanje edinstvenega operatorja zrakoplova, kot je opredeljen v členu 3(o) Direktive 2003/87/ES, ki je odgovoren za let, se uporabi klicna koda, ki se uporablja za kontrolo zračnega prometa (ATC). Klicna koda je označevalnik Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO) v polju 7 načrta leta ali, če ni na voljo, registrska oznaka zrakoplova. Če istovetnost operatorja zrakoplova ni znana, velja za operatorja zrakoplova lastnik zrakoplova, razen če dokaže, katera druga oseba je bila operator zrakoplova.

3.   NAČRT ZA SPREMLJANJE

V skladu s členom 3g Direktive 2003/87/ES operatorji zrakoplovov predložijo načrt za spremljanje, ki določa ukrepe za spremljanje in sporočanje podatkov o tonskih kilometrih.

Operatorji zrakoplovov predložijo načrt za spremljanje v odobritev pristojnemu organu vsaj štiri mesece pred začetkom prvega poročevalnega obdobja.

Operator zrakoplova v načrtu za spremljanje določi, katera metodologija spremljanja se uporablja za posamezno vrsto zrakoplova. Če namerava operator zrakoplova uporabiti zakupljen zrakoplov ali druge vrste zrakoplovov, ki ob predložitvi pristojnemu organu še niso vključeni v načrt za spremljanje, mora operator zrakoplova v načrt za spremljanje vključiti opis postopka, uporabljen za določitev metodologije spremljanja za te dodatne vrste zrakoplovov. Operator zrakoplova zagotovi, da se metodologija spremljanja, potem ko je bila izbrana, dosledno uporablja.

Z odstopanjem od oddelka 4.3 v Prilogi I mora načrt za spremljanje vsebovati naslednje informacije:

(1)	identifikacijo operatorja zrakoplova, klicno kodo ali drugi edinstveni označevalnik, ki se uporablja za namene kontrole zračnega prometa, kontaktne podatke operatorja zrakoplova in odgovorne osebe pri operatorju zrakoplova, kontaktni naslov;

(2)	identifikacijo različice načrta za spremljanje;

(3)	začetni seznam vrst zrakoplovov v floti, upravljani ob predložitvi načrta za spremljanje, in število zrakoplovov po vrsti ter okvirni seznam dodatnih vrst zrakoplovov, za katere se pričakuje, da bodo uporabljani, vključno z ocenjenim številom zrakoplovov po vrsti, če je to na voljo;

(4)	opis postopkov, sistemov in odgovornosti, ki se uporabljajo za spremljanje popolnosti seznama zrakoplovov, uporabljenih v letu spremljanja, tj. zaradi zagotovitve popolnosti spremljanja in sporočanja podatkov o tonskih kilometrih za zrakoplove v lasti in zakupu;

(5)	opis postopkov, uporabljenih za spremljanje popolnosti seznama letov, upravljanih pod edinstvenim označevalnikom letališč vzleta in pristanka, in postopkov, uporabljenih za določitev, ali so leti vključeni v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES, kar zagotavlja popolnost in izogibanje dvojnemu štetju;

(6)	opis pridobivanja podatkov, dejavnosti ravnanja s podatki in nadzornih dejavnosti, v skladu z oddelkom 10.3 Priloge I;

(7)	če je primerno, informacije o ustreznih povezavah z dejavnostmi na podlagi sistema upravljanja kakovosti, zlasti o postopkih in nadzoru v zvezi s spremljanjem in sporočanjem podatkov o tonskih kilometrih;

(8)

opis metod za določanje podatkov o tonskih kilometrih na let, vključujoč: (a) postopke, odgovornosti, podatkovne vire in formule za izračun za določitev in evidentiranje razdalje na letališči vzleta in pristanka; (b) ali je uporabljena standardna masa 100 kg na potnika (stopnja 1) ali masa potnika iz dokumentacije o masi in ravnotežju (stopnja 2). Če je uporabljena stopnja 2, je treba predložiti opis postopka za pridobivanje mase potnika; (c) opis postopkov, uporabljenih za določitev mase tovora in pošte; (d) opis merilnih naprav, uporabljenih za merjenje mase potnikov, tovora in pošte, če je primerno.

Pristojni organ lahko od operatorja zrakoplova zahteva, naj za predložitev načrta za spremljanje uporabi elektronsko predlogo. Komisija lahko objavi standardizirano elektronsko predlogo ali specifikacijo oblike datoteke. V tem primeru pristojni organ sprejme, da operator zrakoplova uporabi te predloge ali specifikacije, razen če predloga pristojnega organa zahteva vnos vsaj istih podatkov.

4.   METODOLOGIJE ZA IZRAČUN PODATKOV O TONSKIH KILOMETRIH

4.1.   FORMULA ZA IZRAČUN

Operatorji zrakoplovov spremljajo in sporočajo podatke o tonskih kilometrih ob uporabi metodologije na podlagi izračuna. Izračun podatkov o tonskih kilometrih temelji na naslednji formuli:

tonski kilometri (t km) = razdalja (km) * koristni tovor (t)

4.2.   RAZDALJA

Razdalja se izračuna po formuli:

razdalja [km] = razdalja velikega kroga [km] + 95 km

Razdalja velikega kroga je opredeljena kot najkrajša razdalja med katerima koli točkama na površju Zemlje, katere približek se izračuna ob uporabi sistema iz člena 3.7.1.1 Priloge 15 k Čikaški konvenciji (WGS 84).

Zemljepisno širino in dolžino je treba vzeti iz podatkov o lokaciji letališča, objavljenih v Zbornikih zrakoplovnih informacij (v nadaljevanju: AIP) v skladu s členom 15 Čikaške konvencije ali iz vira, ki uporablja podatke AIP.

Lahko se uporabijo tudi izračuni razdalj, ki jih izračuna računalniški program ali tretja oseba, če ta metodologija izračunavanja temelji na zgornji formuli in podatkih AIP.

4.3.   KORISTNI TOVOR

Koristni tovor se izračuna po naslednji formuli:

koristni tovor (t) = masa tovora in pošte (t) + masa potnikov in prijavljene prtljage (t)

4.3.1.   MASA TOVORA IN POŠTE

Za izračun koristnega tovora se uporabi dejanska ali standardna masa iz dokumentacije o masi in ravnotežju za ustrezne lete. Operatorji zrakoplovov, od katerih se dokumentacija o masi in ravnotežju ne zahteva, v načrtu za spremljanje, ki ga odobri pristojni organ, predlagajo ustrezno metodologijo za določanje mase tovora in pošte.

Dejanska masa tovora in pošte izključuje taro vseh palet in vsebnikov, ki niso koristni tovor, ter obratovalno težo.

4.3.2.   MASA POTNIKOV IN PRIJAVLJENE PRTLJAGE

Operatorji zrakoplovov lahko uporabijo eno od dveh različnih stopenj za določitev mase potnikov. Operator zrakoplova lahko za določitev mase potnikov in prijavljene prtljage kot najnižjo izbere stopnjo 1. Izbrano stopnjo trgovanja je treba uporabiti za vse lete v istem obdobju.

Stopnja 1

Uporabi se privzeta vrednost 100 kg za vsakega potnika in njegovo prijavljeno prtljago.

Stopnja 2

Uporabi se masa za potnika in prijavljeno prtljago iz dokumentacije o masi in ravnotežju ta vsak let.

5.   OCENA NEGOTOVOSTI

Operator zrakoplova razume glavne vire negotovosti pri izračunu podatkov o tonskih kilometrih. Podrobna analiza negotovosti iz oddelka 7 Priloge I se za metodologijo določanja podatkov o tonskih kilometrih ne zahteva.

Operator zrakoplova redno izvaja ustrezne nadzorne dejavnosti iz oddelkov 10.2 in 10.3 Priloge I ter nemudoma sprejme popravne ukrepe v skladu z oddelkom 10.3.5, če opazi nepravilnosti.

6.   POROČANJE

Sporočanje podatkov o tonskih kilometrih se zahteva za namen vlog iz členov 3e in 3f Direktive 2003/87/ES samo glede v njiju določenih let spremljanja.

Operatorji zrakoplovov za sporočanje podatkov o tonskih kilometrih uporabijo obliko iz spodnjega oddelka 7. Pristojni organ lahko od operatorja zrakoplova zahteva, naj za predložitev poročila o podatkih o tonskih kilometrih uporabi elektronsko predlogo. Komisija lahko objavi standardizirano elektronsko predlogo ali specifikacijo oblike datoteke. V tem primeru pristojni organ sprejme, da operator zrakoplova uporabi te predloge ali specifikacije, razen če predloga pristojnega organa zahteva vnos vsaj istih podatkov.

Tonski kilometri se sporočajo kot zaokrožene vrednosti [t km]. Pri vseh števkah za izračun se uporabijo vsi podatki na let.

7.   VSEBINA POROČILA O PODATKIH O TONSKIH KILOMETRIH

Vsak operator zrakoplova v poročilo o podatkih o tonskih kilometrih vključi naslednje informacije:

(1)	podatke, ki identificirajo operatorja zrakoplova, kakor je določeno v Prilogi IV Direktive 2003/87/ES, in klicno kodo ali druge edinstvene označevalnike, ki se uporabljajo za namene kontrole zračnega prometa, ter ustrezne kontaktne podatke;

(2)	ime in naslov preveritelja poročila;

(3)	poročevalno leto;

(4)	sklic na ustrezni odobreni načrt za spremljanje in številko njegove različice;

(5)	ustrezne spremembe v dejavnostih in odstopanja od odobrenega načrta za spremljanje med poročevalnim obdobjem;

(6)	registrske številke in vrste zrakoplovov, uporabljenih v obdobju, vključenem v poročilu, zaradi izvajanja letalskih dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES, ki jih je opravil operator zrakoplova;

(7)	izbrano metodo za izračun mase za potnike in prijavljeno prtljago ter tovor in pošto;

(8)	skupno število potniških in tonskih kilometrov za vse lete, opravljene med letom, na katerega se poročilo nanaša in ki spadajo pod letalske dejavnosti iz Priloge I;

(9)

za vsaki letališči vzleta in pristanka: označevalnik ICAO za obe letališči, razdaljo (= razdaljo velikega kroga + 95 km) v km, skupno število letov na letališči vzleta in pristanka v poročevalnem obdobju, skupno maso potnikov in prijavljene prtljage (v tonah) med poročevalnim obdobjem na letališči vzleta in pristanka, skupno število potnikov med poročevalnim obdobjem, skupno število potniških * kilometrov na letališči vzleta in pristanka, skupno maso tovora in pošte (v tonah) med poročevalnim obdobjem na letališči vzleta in pristanka, skupne tonske kilometre na letališče vzleta in pristanka (t km).

8.   PREVERJANJE

Poleg zahtev po preverjanju iz oddelka 10.4 Priloge I preveritelj upošteva naslednje:

—	popolnost podatkov o letu in tonskih kilometrih v primerjavi s podatki o zračnem prometu, kot jih je zbral Eurocontrol, zaradi zagotovitve, da so bili v poročilu operatorja upoštevani le upravičeni leti,

—	skladnost med sporočenimi podatki ter dokumentacijo o masi in ravnotežju.

Raven pomembnosti za podatke o tonskih kilometrih je 5 %.“